Torej že lep čas aktivno iščem novo stanovanje. Strah me je vzeti kredit glede na trenutno finančno situacijo, za najemnino pa mi je tudi škoda metati denar skozi okno. Pa vendar je to verjetno edina možnost, da se z malo prvič v življenju odpraviva na svoje in zaživiva ločeno od mame ali tašče.

Mislila sem, da bodo po Obali same luknje, ker po navadi pričakuješ najslabše varijante za največji denar. Pa sploh ni tako! Cel kup lukenj je kar udobnih, če pa so le bivalne, se da marsikaj narediti z nekaj poceni triki s prijateljico Ikeo in podobno družbo. Čudi me le to, da nekateri očitno res ne dajo veliko na udobje in prijetnost prostora, v katerem živijo včasih tudi po več deset let. Oglase, kjer so stanovanja na slikah nepospravljena, s posodo v pomivalnem koritu, razmetanimi čevlji v predsobi in desko za likanje sredi otroške sobe, je prav boleče gledati. Se ne moreš potruditi niti za to, da bi vsaj za predstavitev svojega stanovanja pred novim kupcem dostojno pospravil?!

Mojca ima stanovanje kot iz škatlice. Proti njenemu, v sodobnem stilu dekoriranemu bivalnemu prostoru in minimalistični kuhinji z inox pultom je taščino stanovanje kot udobna stara veranda s ptičjo hišico. Seveda mi ne gre v račun, kako ji uspe imeti stanovanje pospravljeno in čisto ves čas. Razumete? Ves čas. Koliko časa torej zapravi za čiščenje? Hočem reči, ne razumem, kako lahko nekateri živijo v hlevu, pa tudi to mi ni jasno, kako zaposlena samska mama obdrži vse spik&span.

"To," mi reče Mojca, ko prižge luč v svojem brezhibno pospravljenem utilityju ali po domače špajzi, "je Roomba. Roomba, to je moja soseda V. Spoznajta se."

Naslednje pol ure z njeno mačko na kavču nejeverno opazujeva robotski sesalec, kako šviga pod kavčem, čez preprogo, počisti kote in gre previdno okrog vogalov. Samo gledam, ne upam si pritisniti na noben njen gumb, da ne bi storila česa narobe in bila, recimo, ob copato ali prst na nogi.

"Ne skrbi, ne moreš nič. Če zadene ob oviro, se sama obrne proč, če si zaplete v krtačo kakšen večji košček, pa se ustavi."

Zmajujem z glavo. "In ti si to prikrivala pred mano ves ta čas?!"

Res živim v dobi dinozavrov. To sem že vedela, zdaj pa se bom kislo počutila ob vsakem nadležnem dvournem sesanju. Kot da mi to že tako ali tako ne gre dovolj na jetra. S taščo imava namreč dogovor: ni problema za posodo, brisanje prahu in kopalnico – jaz moram poskrbeti edino za tla. Sama sem si izbrala. Le da tašča pobriše prah, pomije in še spuca kopalnico, preden najin starodobni sesalec sploh usposobim za sesanje! Ima več nastavkov kot novoletna jelka okraskov, poleg tega je na vodno filtracijo, zaradi česar moram vsakič še spucati in natočiti vodo v vodni filter, kar sem po zadnjem sesanju, jasno, pozabila. Ali pa se mi ni dalo. Klinc ga gleda.

"Koliko pa stane ta hudič?" vprašam Mojco.

"Jah, tam enih 600 evrov."

Pobesijo se mi kotički ust in v mislih pomaham mali okrogli napravi. Pa, pa, robotski sesalček. Morda v nekem drugem življenju. Morda moram narediti boljšo reklamo za svoj rojstni dan. Dragi prijatelji, četudi se vas večina med seboj niti videti ne more, ne da bi si pobesnelo pljuvali v obraz in si praskali oči s fasade, se prosim medsebojno dogovorite, da mi ne nosite steklenih okrasnih konjev, vaz, orhidej za 10 evrov, kuhinjskih krp (mislim ...), ličil (resno, nikoli jih ne uporabljam. Ni.ko.li), svojih izdelkov domače obrti (večina je v kleti), kompletov brisač ali hrane; zmenite se, pa mi skupaj kupite robotski sesalec. Hvala od mene in moje hrbtenice.

Znova sem v fazi jedenja nutele z žlico. Ta nastopi, ko je mala že tretjič v enem mesecu doma zaradi viroze. V vrtcu namreč velja posebno pravilo: kdor pride na novo, je dolžan pobrati vse viruse, ki ležijo naokoli, še preden se uspejo dotakniti tal, kjer bi jih polizal kdo drug. Res, prav vseh 762912 virusov. Lahko pa tudi kakšno bakterijo. Tako smo dobro založeni z bacili do naslednjega leta, ko po vsej verjetnosti kdo prinese na obisk še vodene koze ali rdečke.

"Potem se čudiš, od kje mozolji," mi reče tašča v šali.

Seveda mi ni smešno. Odrasli mozolji. Ima še kdo to srečo? Žal, nisem dovolj psihično močna, da bi se zaradi tega odpovedala kruhu, mleku v kavi in čokoladi. Če se spomnite kakšno drugo rešitev, ki ne vključuje terapije "manj žri", kar z besedo na dan.

V vsakem primeru sem pristaš teorije, da naj človek pač je, kar mu najbolj zapaše. Saj veste tisto, vaš organizem najbolj ve, kaj v nekem trenutku potrebuje ... Torej, dokler še pravilno deluje. Običajno se to namreč sprevrže v to, da človeku prija ravno tisto, kar mu sicer najbolj škoduje. Ampak kdo sem jaz, da bi se vmešavala v dietetiko in prehrano?

S hodnika zaslišim vreščanje. Obe s taščo planeva k vratom in odpreva, še preden katera utegne pogledati skozi kukalo. Vem, da je Mojca. Na pragu stojita s sinom in opletata z velikim mačjim transporterjem, ki bi ga marsikdo lahko imel namesto vikenda.

"Kaj se je zgodilo?" vprašam in zgroženo gledam, kako skušata popolnoma prestrašeno mačko potisniti skozi vratca. Oba sta že oblečena in obuta.

"Prekleta Roomba ji je ujela rep! Poglej to!" dvigne mačkin rep, ta pa ob tem presunljivo zamjavka in jo lopne s šapo. "Oskubila jo je!"

Mačkin rep je bil videti, kot da bi se pobliže srečal s šilčkom.

"O, madona ... A nisi rekla, da se pred oviro obrne stran?"

"Ja, saj bi se, ampak ta mačka je tako debela in počasna, da je prepočasi potegnila rep za sabo in HOP ..."

Pa je ostala brez dlake. Veterinar bo presrečen.

"No," je rekla tašča, ko so se končno odpravili po stopnicah. "Še dobro, da imamo navaden sesalec."

Lep oblačen dan še naprej od vaše nutelaste volkulje. S kavča, za mir na svetu.