V Centru za obiskovalce v Krajinskem parku Sečoveljske soline se je v četrtek zvečer zbralo toliko ljudi, kot že dolgo ne. Pritegnil jih je domoznanski večer na temo rudnika, ki ga je pripravila Lea Kalc Furlanič in nanj povabila upokojenega kustosa za tehniško dediščino mag. Tadeja Brateta, sečoveljskega zbiratelja Damirja Gregoriča, zgodovinarja mag. Ivico Pletikosića in režiserja dokumentarnih oddaj TV Slovenije Jadrana Sterleta.

Namen večera je bil vzbuditi zanimanje za vse prehitro pozabljen spomin na ta rudnik in spodbuditi zbiranje informacij o vsem, kar je povezanega z njim, saj so še redki posamezni domačini ter drugi, ki vedo povedati, kaj se je tam dogajalo. Kot so povedali, je njihov cilj, da bi spomin na rudnik kot dediščino s časom oživel v kaki brošuri, knjigi ali filmu, morda pa tudi v svojem muzeju, saj je do sedaj o njem zabeleženega bore malo.  

Sečoveljski zbiratelj in dober poznavalec svojega kraja Damir Gregorič, ki si tudi zapisuje dogajanja v Sečovljah, je s projekcijo starih fotografij obudil rudnik, njegov nastanek in konec, pa tudi življenje v Sečovljah, ki so kot naselje s kinom, gasilskim domom, gostilnami in še čim nastale prav po zaslugi premoga.

Zgodovinar mag. Ivica Pletikosič, ki je strokovnjak za migracije, je opisal zgodovino rudnika, ki je imel še zlasti v prvih letih po vojni svojevrstno usodo, dokler po odselitvi italijanskega prebivalstva niso začeli prihajati v rove rudarji iz drugih takrat jugoslovanskih rudnikov. Med drugim je opozoril na precejšnje število samomorov v njem zaposlenih in dejal: "Neresnica je, da je rudnik nehal delati, ker naj bi zmanjkalo premoga. Leta 1969 je vanj, tako kot že nekajkrat prej, vdrla voda in je nastopila dilema, ali ga vzdrževati ali opustiti. Tako so ga tudi zaradi cenejše nafte zaprli. Kdo ve, kako bi bilo danes?"

Režiser Jadran Sterle, ki je nedavno že posnel film o premogovnikih na Krasu in sedaj pripravlja še film o tem rudniku, je poudaril, da literatura, časopisi in filmske ter televizijske dokumentacije ne hranijo skoraj ničesar o njem. "Nacionalna zgodovina ga ne pozna, ni ga ohranila. Ta dediščina se mora spremeniti iz spomina v interpretacijo," je dejal med drugim.

Večji del rovov je bil na globini okoli 250 m ponekod pa tudi več in po nekaterih ocenah so sedaj zaliti rovi skupaj dolgi okoli 10 km. Zaradi varnosti je imel rudnik zasilni izhod na Krogu, do katerega je vodilo okoli 250 m visoko kar 700 stopnic.

Precej pozornosti je pritegnil tudi mag. Tadej Brate, naš največji strokovnjak za tehnično dediščino, po katerega upokojitvi pa naša spomeniška služba za delo na njegovem področju prav nerazumljivo ni zaposlila nikogar, ki bi nadaljeval njegovo delo. Ocenil je, da je za rudnikom ostalo zelo malo in izrazil svoje navdušenje nad tem srečanjem, saj da je po izkušnjah iz sveta najbolje, da tehnično dediščino varujejo domačini iz okolja, kjer se ta nahaja. "Vi ste poklicani za to, da ohranite to, kar je še ostalo," je dejal in svetoval da najdejo tudi drugod po Sloveniji čim več predmetov, povezanih s tehnologijo rudarjenja ter zgodbo rudnika povežejo z zgodbo škvera na Seči, solin, Parenzane, z ladjarstvom in še čim. Po njegovem bi bogato tehnično dediščino teh krajev, ki se je vse premalo zavedamo, lahko na primer predstavili v še obstoječi zgradbi železniške postaje v Sečovljah. "Nastal bi lahko muzej o tehnični kulturi tega dela Istre. To bi gotovo pritegnilo obiskovalce. Gre za visoko leteč projekt, a so se take ideje v svetu že pokazale za dobre. Počasi ga gradite in lahko bi nastala čudovita stvar."

Sorodne vsebine:

Dediščina po piransko

Istra bo dobila novo gobo

Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal ali Istra moja, žalost moja