"Saj vemo, da psi vse vedo"

V zavetišču pri Svetem Antonu je trenutno nekaj čez 50 psov in okoli 15 mačjih mladičev, najmanj toliko pa jih je v začasnih varstvih pri prostovoljcih, je v pogovoru za Regional Obalo povedala Andreja Bogataj Krivec iz Obalnega društva proti mučenju živali. Za naše bralce je tokrat predstavila Lexija, prikupnega mešančka z nemškim ovčarjem, ki ima v zavetišču najdaljši staž.

V primerjavi s pomladnim obdobjem se je po njenih besedah sedaj število psov nekoliko povišalo, predvsem zaradi pasjih mladičkov. Pri mucah so trenutno v zavetišču le mladički, zadnjo odraslo muco so oddali pred nekaj dnevi. Mlajših psov do enega leta je preko 20, ostalo so odrasli psi. Ravno v času našega obiska so v zavetišče pripeljali tri pasje mladičke, najdene na njivi.

Še posebej se je število zvišalo pri mačkah, za katere zaenkrat tudi nimajo predvidenih večjih namestitvenih kapacitet. "Tudi sama doma gostim sedem muc, ki iščejo dom. Mačjim mladičem se zunaj godi še veliko slabše kot pasjim, pobiramo jih iz vseh možnih nemogočih mest, od kontejnerjev, škatel, vrečk in podobno," je pojasnila Bogataj Krivčeva. Gre za področje, na katerem bo potrebno še marsikaj postoriti, pravi.

Kot je pojasnila, imajo v zavetišču kar nekaj veteranov, pred nekaj meseci so imeli v Trstu tudi razstavo fotografij starejših psov, pri čemer se je kar nekaj teh kužkov v Trstu tudi udomilo.

Po njenih besedah gre čez 40 odstotkov udomitev prav v Italijo. "Sodelujemo s tržaškim društvom, ki preverja pogoje udomiteljev na svoji strani. V Trstu nimajo zavetišča za živali, imajo le komunalni pesjak, kjer se psi zadržijo deset dni, nato pa so preseljeni v oddaljena italijanska zavetišča. Tako kot je v Sloveniji problem evtanazij po 30 dnevih, je v Italiji težava udomiti psa, saj so vsa zavetišča privatna in gre za profitne ustanove. Za pse prejemajo doživljenjsko oskrbo, tako da jim pravzaprav ni v interesu udomiti psa."

Z Italijani sodelujejo že četrto leto in kot pravi, so se našli v podobnih pogledih. "Stranke pridejo k nam že preverjene. Glede na to, da je v Sloveniji skoraj po vseh zavetiščih zaznati upad posvojitev, kar je verjetno tudi posledica krize, sem sama zadovoljna, mislim, da nam gre dobro. Italijani se vračajo, med njimi pa je tudi že zelo veliko sprehajalcev," je pojasnila.

V zavetišču trenutno potrebujejo predvsem mokro hrano (konzerve), saj večinoma prejemajo suho hrano (brikete). V tem času bi potrebovali predvsem hrano za mladiče in hrano za muce.

 

Lexi, kdor ga bo odpeljal domov bo lahko srečen

"Naš Lexi je mešanec z nemškim ovčarjem, večje rasti, star od osem do deset let. Je lep, miren in vodljiv. Na začetku smo imeli sicer nekaj težav, vendar se je lepo prilagodil in ima trenutno najdaljši staž v azilu. V zavetišče so ga po mojem mnenju pripeljali lastniki, čeprav so rekli, da so ga našli. Iz oči mu je sprva sevala groza in tako je bil na začetku nekoliko težaven. Nikoli ga ne bom pozabila, bil je tu v zadnjem boksu karantene in bile so ga same oči. Nato se je počasi vdal, čeprav je bil na trenutke tudi nekoliko trmast, ampak je od takrat minilo že veliko časa. Sedaj je zelo vdan kuža," je Bogataj Krivčeva opisala Lexija.

Lexi je nekaj časa je bival v boksu skupaj s samičko, ki so jo nato oddali, kar ga je zelo razžalostilo. Sedaj je v pesjaku skupaj z Bonito in je veliko boljše volje, tudi tek se mu je povečal. Ima veliko stalnih sprehajalcev, ki pa že imajo doma večje število psov, je pojasnila.

"Lepota je relativna, tu ima vsak svoj pogled. Tudi mešancev z nemškim ovčarjem je bilo v zadnjih letih v zavetišču mnogo. Na vprašanje, zakaj on ni imel sreče, da bi ga nekdo posvojil, ni odgovora. Nekateri psi enostavno nimajo sreče, ne vem, ali jim je tako namenjeno? Drugi se zopet ne uspejo niti privaditi na azilski red in so že posvojeni. Morda pa se bo tudi Lexiju na zrela leta še pokazal kakšen sonček."

Nedvomno bo potencialni posvojitelj Lexija lahko zelo vesel. Kljub temu, da gre za večjega psa, bi lahko živel v hiši, saj je vzgojen in ne uničuje ničesar. Ker je že starejši gospod, ne zahteva niti pretirano dolgih sprehodov. Za umirjenega človeka ali družino z večjimi otroci, z ograjenim dvoriščem ali večjim pesjakom bi bil zelo primeren sopotnik.

"Tako kot večina odraslih psov, ki imajo za seboj neko grdo zgodbo, saj v nasprotnem primeru ne bi bili tu, je Lexi kuža, ki bo do smrti hvaležen nekomu, ki ga bo odpeljal domov. Takšno vdanost namreč težko doživiš. Saj vemo, da psi vse vedo,“ je pogovor sklenila Bogataj Krivčeva.

Deli novico: