Američani radi povedo anekdoto iz slovitih časov, ko so se rojevale Združene države.

Ko je Benjamin Franklin, eden od njihovih Founding Fathers, odhajal s konvencije, na kateri so sprejemali ustavo, so ga vprašali, kaj so jim napisali. Republiko, je odvrnil Franklin, če jo lahko obdržite. Poanta tega odrezavega odgovora ne bi mogla biti bolj jasna: kdor ni sposoben ohranjati pridobitev republike, si je ne zasluži. Ostaja obsojen na mrak avtoritarne oblasti, ki jo zaznamuje nepravičnost. Prav(o) ima tisti, ki je močnejši.

O tem, kaj pomeni takšno neurejeno stanje, je že davno nazaj, sredi 17. stoletja, ko je njegova domovina trpela v mukah državljanske vojne, razglabljal angleški filozof Thomas Hobbes. Njegov Leviatan je še danes eden izmed stebrov politične filozofije in uvod v razumevanje moderne države. Če v državi ne obstaja družbena pogodba, s katero so urejeni odnosi med državljani in oblastjo, potem družba pade v svoje naravno stanje, ki ga pooseblja svetopisemska pošast Leviatan. V tako kaotičnih razmerah vladata strah in nasilje, vojna vseh proti vsem.

Ko sem gledal prizore z ulic slovenskih mest, sem nekajkrat pomislil na Hobbesa, ki je rešitev v duhu svojega časa videl v močni, a pravični oblasti, katere legitimnost nikoli ni postavljena pod vprašaj. Tisto, kar je bilo v časih Hobbesa razumljeno kot močna, avtokratska oblast monarha, je danes v modernih demokracijah zahodnega tipa parlament, iz katerega izhaja izvršilna oblast.

Danes je vsak poskus diktatorskega vodenja države, lokalne skupnosti ali mesta obsojen na neuspeh. Prej ali slej se bodo ljudje uprli.

I.
V zadnjih dneh sem večkrat razmišljal, kakšno obliko vladavine pravzaprav imamo zadnjih dvajset let. Formalno-pravno živimo v parlamentarni demokraciji, v kateri so partikularni interesi političnih strank prevladali nad interesom države. Naš gospodarski sistem je podvržen lokalni folklori tovarišijskega kapitalizma, ki je v zadnjih treh letih zaradi recesije sprožil bistveno več jeze in ogorčenja, kot bi ga v času debelih krav.

Težko je reči, kdaj se je v javnem mnenju percepcija oblasti tako spremenila, da se je pregovorna slovenska pasivnost umaknila glasnemu izražanju nezadovoljstva, jeze, ki sta v Mariboru in deloma tudi Ljubljani v nekem trenutku pripeljali do nasilja. Potreben je bil samo majhen dražljaj, pa je počilo. Mariborska zgodba to dokazuje. Če bi mestna oblast z županom Kanglerjem na čelu to razumela v širšem kontekstu, bi bil odstop naslednje jutro nekaj samoumevnega. Pa se to kajpak ni zgodilo. Ker politične kulture pri nas ni.

Napako, ki jo dela lokalna oblast v Mariboru in jo bržkone kmalu utegne narediti tudi tista v Ljubljani, so do zdaj naredili že številni voditelji. Če bi se umaknili ob pravem času, bi državi in državljanom prihranili marsikaj. Takojšen odstop – ali pa vsaj v 48. urah – bi odločilno vplival na pomiritev strasti, na razelektritev ozračja in pomagal pri iskanju novega dialoga.

Ker se Kangler ni umaknil, je jeza prerastla v bes, ki je nalezljiv. Mirni protesti se širijo po državi. Če se bodo med demonstrante znova pomešali huliganski provokatorji, lahko to privede do nepredvidljivih razmer.

II.
Družbena elita je zaradi vsega tega danes zbegana. Največje razočaranje je znova predsednik republike, ki je v ključnih trenutkih pozabil, da ni predsedniški kandidat, temveč legalni in legitimni predsednik republike, od katerega državljani v takšnih razmerah pričakujemo trezno, pomirjujočo besedo. Ker predstavlja našega najvišjega izvoljenega predstavnika, bi bil njegov glas tudi v moralnem smislu še kako dragocen.

Toda prekletstvo trenutka je v tem, da so se nemiri začeli ravno sredi najbolj silovite predvolilne predsedniške kampanje in da je eden od kandidatov pozabil na svojo funkcijo. Na drugi strani se je izzivalec, ki mu aktualni predsednik očita nezrelost in pomanjkanje državniških izkušenj, odzval bistveno bolj zrelo in odgovorno.

Država v tako razburkanem morju še ni bila. Če ne bi imeli modrega predsednika ustavnega sodišča, ki je bil eden od redkih razumnih in moralno avtoritativnih glasov v bučanju ljudskega nezadovoljstva, bi človek verjel, da je molk državne oblasti v resnici posledica zmedenosti. Da predstavniki ljudstva preprosto ne vedo, kako in s čim naj nagovorijo in zlasti pomirijo ljudstvo, ki se je na ulice in trge zgrnilo zato, ker ima dovolj vsega. Dovolj tajkunov, balkanskih kriminalcev, belih ovratnikov in pokvarjene politične elite na nacionalni in lokalni ravni. Dovolj laži in sprenevedanj. Dovolj delitev po vzorcih, ki spadajo v ropotarnico zgodovine.

III.
Po obdobju lažne solidarnosti in manipulacij s pravno in socialno državo sta se izrisala dva realna svetova naše družbene stvarnosti: v enem živi elita vseh barv in okusov, v drugem pa vedno večja množica ponižanih in razžaljenih. Med njimi so ljudje s pretresljivimi osebnimi pričevanji, ki za svoje tragedije krivijo skorumpirano lokalno oblast, neučinkovito pravosodje in paralizirano pravno državo. Nekateri na to opozarjamo že leta, pa nas doslej nihče ni jemal resno. Nasprotno, doslej so nam očitali, da pretiravamo, da smo preveč črnogledi in da izkrivljamo dejstva. Toda v zadnjih dveh tednih se je izkazalo, da dejstev ni več treba izkrivljati. Stopnja družbenega nezadovoljstva se bliža točki, ki ji v letalstvu pravijo point of no return, točka brez vrnitve (rešitve).

Slovenija do te točke sicer še ni prišla. Če odmislimo nasilne incidente, s katerimi je nekdo želel mirne in legitimne proteste sprovocirati v nekakšno ljudsko vstajo, potem smo še vedno znotraj meril, ki označujejo normalnost. Do izrednih razmer je še daleč. A vseeno je pred upravljavci države – in sem vsekakor štejemo tudi opozicijo! – zdaj konkretna odgovornost, da znova vzpostavijo zaupanje v institucije in zagotovijo spoštovanje zakonov. Brez vladavine prava bomo tam, kjer je bila Anglija v času Hobbesa: v anarhiji in nasilju.

Predvsem politične stranke so tiste, ki morajo zagotoviti takšne standarde politične kulture, da bodo pozivi k uporu in strmoglavljenju oblasti brezpredmetni. Če slovenski politiki ne bodo sami sposobni rešiti težav v svoji domovini, jih bodo namesto njih tujci. Komisarska uprava trojice iz Bruslja lahko hitro, že leta 2013 postane realnost. Takrat bo prepozno za sanjarije o suverenosti in samostojnosti. Narod se bo obsodil sam.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zakaj ne bom volil Türka

Golazen, trenirkarji in lenuhi

Amerik@