Zgodba se odvija okoli Djanga (Jamie Foxx) in Dr Shultza (Christoph Waltz) ter njunega sodelovanja. Slednji je pravični lovec na glave, ki osvobodi Djanga, ker ga potrebuje pri iskanju in identificiranju skupine izobčencev. Django mu pomaga, vendar je zanj bistveno najti svojo izgubljeno ženo in jo kot sužnjo odkupiti ter ji tako vrniti svobodo. Po številnih uspešnih misijah lova na kriminalce, Schultz predlaga Djangu, da sodelujeta kot lovca na glave in po koncu zime se skupaj odpravita rešiti Djangovo ženo. Vendar je žena sužnja pri enem izmed najbogatejših in najvplivnejših posameznikov v Mississippiju in je skorajda nemogoče priti na njegovo posest – vendar naša junaka sta zagnana in oba vodi volja po pravici.

Tarantino iz back*

Po treh letih je Tarantino spet nazaj z novim filmskim izdelkom, na popolnoma drugem žanrskem področju − nič čudnega ali pretresljivega, saj govorimo o Tarantinu. Želel si je posneti svoj špageti vestern in ga tudi je – ker ni samo režiser, temveč oboževalec sedme umetnosti. Med gledanjem filma 'Django Unchained' venomer lahko zasledimo posvetila ali nanašanja na določene filmske ustvarjalce ali žanre (v določenem trenutku zaznamo Kubricka, kasneje se pojavi kader, ki nas popelje v estetiko japonske drame, pri enem izmed vrhuncev filma predvajajo rap komad, itd.) Tarantino se norčuje, igra, kritizira, spoštuje in hkrati obožuje vestern. In to je videti skozi celoten film.

Med pomembnejšimi atributi filma je glasba, ki jo je pripravil slavni Ennio Morricone. Priznati je treba občutek potovanja v preteklost ob poslušanju že prvih not Morriconejeve skladbe. S svojim talentom je že ustvaril magične atmosfere v prenekaterih hollywoodskih uspešnicah. Nekatere pesmi v filmu pa je s svojim čudovitim glasom odpela italijanska pevka Elisa.

Pred in med snemanjem filma se je veliko zvezdniških imen pojavljalo in zamenjalo, vendar je končna igralska zasedba prvovrstno odigrala svoje vloge. Jamie Foxx ('Collateral', 'Ray') je izvrstno odigral vlogo glavnega junaka, v zadnjem času Tarantinu priljubljeni Christoph Waltz ('Carnage', 'Inglorious Basterds') je vlogo poštenega in pravičnega Evropejca izpeljal do stika resnega in komičnega, Leonardo Di Caprio ('Inception', 'Shutter Island') pa je prelepo uprizoril glavnega zlobneža v zgodbi. Med nepozabnimi vložki pa je zagotovo pogovor med Djangom in italijanskim likom, ki ga odigra Franco Nero ('Django', 'Die Hard 2'), ko smo priča srečanju starega in novega, legende in inovativnosti, izkušenj ter spoštovanja. Django se zagleda v drugačni podobi, v drugačnih okoliščinah, vendar z isto željo po pravici.

Lik Djanga se lahko tudi prenese na Tarantina kot človeka, ki je rešen okov in se lahko svobodno premika v svojem svetu. Tarantino je dokaz, da je potrebna predvsem ljubezen do filma, da lahko ustvariš izdelke, ki postanejo mejniki v filmski zgodovini in vzpostavijo normative v filmski sferi. Tarantino je prvovrstni cinefil, ki je filmu že dolgo nazaj, in danes to samo še  nadaljuje in potrjuje,  povrnil element prvinskosti in skrajnosti zvrsti, ki se je skorajda izgubila.

Seveda so tudi kritike na račun filma. Morda pa bi moral zmanjšati količino krvi in streljanja v filmu, toda kakšen vestern pa bi bil brez 'dvobojev' s pištolami in velikega števila trupel vsepovsod. In morda res je pretiraval z besedo 'nigga', pa morda z rasno diskriminacijo, vendar je želel biti ustvarjalec filma zgolj zvest obdobju, ne pa današnji mentaliteti in konstantni zafrustriranosti za detajle, ki ne dovolijo razlage celotnega ideje filma.

*Tarantino je nazaj

Več recenzij Filmofila:

Čustvena drama The Impossible

Filmofilova recenzija filma Argo

Recenzija: This is 40