V soboto so v Piranu potekali jubilejni, že trideseti dnevi arhitekture. V okviru dogodka so na različnih lokacijah po mestu pripravili sedem arhitekturnih razstav. Med njimi s svojo sporočilno izrazitostjo vsekakor izstopa razstava Rušenje in gradnja piranskega mandrača, ki so jo odprli v Apollonijevi palači.
Razstava o rušenju in gradnji piranskega mandrača
Medtem ko so na osrednjem dogodku v Tartinijevem gledališču kot vsako leto podelili nagrado Piranesi, za katero mora izbrano arhitekturno delo med drugim izpolnjevati tudi kriterij spoštljivega odnosa do naravne in kulturne dediščine, so na razstavi v Apollonijevi palači javnosti prikazali primer posega v urbani prostor, kjer po mnenju mnogih tega kriterija niso upoštevali.
Na nedavni slavnostni otvoritvi obnovljenega ribiškega pristanišča je župan dejal, da je bil ta najbolj razvpiti gradbeni poseg v zadnjih letih njegova nočna mora. Da bi šlo le za grde sanje, so si najbrž želeli tudi vsi tisti, ki so ves čas obnove neutrudno opozarjali na napake in nepravilnosti. Najbolj vztrajni med njimi so se pod okriljem piranske krajevne skupnosti odločili pripraviti razstavo fotografij, ki jih najbolj nazorno prikazujejo.
Krajinska arhitektka Romana Kačič, ki se je z veseljem odzvala povabilu krajevne skupnosti, je med več kot tisoč fotografijami naredila izbor osemdesetih, ki so razstavljene po posameznih tematskih sklopih. Poleg nje so fotografije prispevali še Vinko Oblak, raziskovalec ribiške in navtične preteklosti Pirana, Slobodan Simič – Sime, znani borec za ohranjanje mediteranske kulture bivanja, ter novinarka Lea Kalc Furlanič, postavitev razstave, zasnovane v obliki gradbišča, pa je zamisel Gorazda Senčarja.
Po besedah Kačičeve želijo z razstavo pozvati stroko k oceni obnove mandrača: "Pozivamo gradbenike in arhitekte, tako tiste, ki projektirajo, obnavljajo, kot tiste, ki bi morali skrbeti za varovanje dediščine, da ocenijo, kaj se je v zadnjih dveh letih ob prenovi ribiškega pristanišča dogajalo. Želimo opozoriti, da dediščina ne pomeni samo zunanjega videza, dediščina so spomini, načini gradnje skozi stoletja, včasih tisočletja, je starost materije, so številni detajli. Piran predstavlja kulturno, arhitekturno in urbano dediščino, ob tem posegu je bilo vse to pozabljeno, zanikano. Zdaj imamo možnost, da to popravimo in preprečimo, da bi se podobno še kdaj ponovilo."
"Sem eden tistih, ki mi gre v nos, ko se ljudje, ki preslabo poznajo stvari, lotijo urejati izjemno pomembne vsebine, kot je mandrač. To namreč ni edini primer takšnega "šalabajzerskega" urejanja v Piranu," je o razlogih za sodelovanje na razstavi povedal Slobodan Simič ter poudaril, da njihova prizadevanja vsekakor niso bila zaman, saj jim je uspelo preprečiti veliko razdejanja.
"Nismo dobili "betonskega čuda", ni zmanjšan akvatorij mandrača, niso položili tistih "kopalniških ploščic", ki so jih v začetku nameravali, ampak so vrnili velik del originalnih kamnov, in še mnogo drugih drobnih stvari smo uspeli rešiti. Na koncu so vrnili tudi bitve, ki so jim sicer odrezali njihove najpomembnejše dele in iz njih naredili nekakšne kamnite gobice, a je to kljub vsemu velik napredek. Morda bi lahko naredili še več, zdaj moramo presoditi, kaj lahko drugič naredimo še bolje," je dejal Simič. Upa, da bo razstava v ljudeh vzbudila zavest o pomenu dediščine in jih vzpodbudila, da se bodo v prihodnje še bolje organizirali in onemogočili tudi druge podobne posege v mestu, brez razumevanja, da je njegova največja dragocenost ravno avtohtona kultura bivanja, ki jo je potrebno ohraniti.
Razstavo je odprl Davorin Petaros, predsednik Krajevne skupnosti Piran, ki se je zahvalil vsem sodelujočim, hkrati pa opozoril na nevarnost novih neprimernih posegov v piranskem prostoru.
"Na žalost vas moram obvestiti, da je krajevna skupnost zahtevala vpogled v dokumentacijo o obnovi carinskega pomola, iz katere smo razbrali, da se nam tudi pri tej obnovi obeta uporaba podobne tehnologije, kot je bila uporabljena v mandraču. V krajevni skupnosti bomo naredili vse, kar je v naši moči, da se takšna zgodba ne bo ponovila," je številnim prisotnim domačinom zagotovil Petaros.
Dolgoletni vodja Piranskih dnevov arhitekture, ugledni arhitekt in profesor Vojteh Ravnikar, je nekoč dejal, da je Piran laboratorij arhitekturnega snovanja. Morda je ravno mandrač dober primer eksperimenta, ki je pokazal na nujnost tesnejšega sodelovanja med stroko in prebivalci ter spoštovanja naravne in kulturne dediščine kraja.
Sorodne vsebine:
Podeljena nagrada Piranesi 2012