Hotelirji pravijo, da delajo na svoji dodani vrednosti, a kljub temu se tudi oni razprodajajo (sejem v Kolnu). Hotelirji zase torej delajo. Kdo pa dela za kraj, za destinacijo, v kateri se nahajajo hoteli in hotelirji?

Ali vemo, kdo naj bi skrbel za dodano vrednost kraja? Kdo naj bi v kraju skrbel za atrakcije? Kdo je tisti, ki naj bi si v kraju izmišljeval zgodbe, jih spreminjal v atrakcije in jih prodajal kot svetovno čudo?

Atrakcije so potrebne. Potrebne so za polnjenje hotelov in za to, da v kraj privabijo enodnevne goste. Turisti se radi fotografiramo ob atrakcijah (hiše, kipi, rastline, osebe ...) ali zahajamo vanje (muzeji, restavracije, cerkve, parki ...). Ker v naših krajih primanjkuje atrakcij (ali jih res primankuje, ali jim ne znamo dati vrednosti?), agencije vozijo turiste v Benetke, v Postojnsko jamo, na Bled ...

Če prav razumem, se TZP (Turistično združenje Portorož)  in hotelske prodajne službe mučijo, da pripeljejo ljudi v Portorož, agencije jih pa vozijo stran. Da poenostavim: težko prigaran denar od turističnih taks TZP potroši na tem, da pripelje goste v Portorož. In ker gostje v Portorožu nimajo kje potrošiti svojega denarja, ga gredo potrošit v Benetke! Poraba portoroškega gosta naj bi se spustila pod 20 evrov na dan!!! Istočasno pa ta isti gost za vožnjo v Benetke potroši 100 evrov. Da ne govorimo o denarju, ki ga pusti tam.

V tem krogu je nekaj narobe, ker, če banaliziram, TZP promovira Benetke, Postojnsko jamo, Bled ...

Kdo je v najbolj turistični občini v Sloveniji tisti, ki bi si moral izmisliti zgodbe o piranskem obzidju, ki bi tja dodal stražarje (menjava straže vedno pritegne množico radovednežev), iz njega potegnil zajlo in naredil adrenalinski park? Kdo je tisti, ki naj bi si izmislil zgodbo o hudiču, ki je zaustavil svet, ko se je rodil Tartini? Zgodbe o znanih ljudeh, ki so ustvarjali in ustvarjajo v Piranu (Čap, Tartini, Dell' Acqua ...)? Pa zgodbe o cerkvici na Bernardinu, pa o letališču za hidroplane, o rimskih hišah na Fizinah, o skladiščih soli? Tu je neznana Forma Viva, edinstvena in najstrejša predstavnica svoje vrste na svetu, grenka sol iz največjih in najstarejših solin v Evropi, tu so škrati iz doline Dragonje, zgodba o tem, zakaj je Drakula pobegnil iz Nove vasi, tu je najbližje sladkovodno jezero ob morju na svetu, Parenzana, prikazovanje Marije v Strunjanu, piranski kit. Pa še zgodbe o Apollonijevem biku, 514 letih beneške kulture, o Šavrinih, o štrigah, o vinu, o olivnem olju, o kakijih ...

Kdo je tisti, ki bi moral dati vrednost stvarem, ki so že v prostoru, kot npr. Suzani, portorožanki z najtršimi joški, portoroški vrtnici, Tartiniju in njegovemu tretjemu zvoku, Tartinijevemu kipu v Piranu, pod katerim poljub pomeni trajno ljubezen, piranskemu arhivu in muzeju in še in še?

Ko v Fontano di Trevi turist vrže kovanec, ga vrže z namenom, da se bo nekoč tja vrnil. Giulietta v Veroni privablja trume radovednežev. In da ne bom govoril samo o svetovnih atrakcijah, kaj pa je trojanski krof drugega kot turistična atrakcija in dodajanje vrednosti navadnemu krofu z marmelado? Vse naštete so umetno ustvarjene zgodbe oziroma turistični marketing, s katerim privabimo goste, ker si nečesa zares zaželijo, kajne? Drugje torej znajo ustvarjati zgodbe in ponuditi atrakcije!

Marketingarji iščejo in sestavljajo imena za proizvode. Porabijo ure in dneve, da pridejo do pravega imena. Mi imamo "un nome che e' una garanzia" in ga ne znamo prodati. Portorož – Portorose že s svojim imenom prikliče veliko asociacij.

Celo TZP z vrtnicami vabi Italijane v Veroni, da obiščejo Portorož. Ko pa ti isti Italijani pridejo v Portorož, vidijo vrtnico le na otoku sredi ceste.

Kaj pa originalen suvenir? Suvenir, ki ga turist kot spomin na prijeten dopust odnese domov? Ali  imamo kaj takega, kaj originalnega, kaj samo našega? Koliko gostov odnese vrtnico iz Portoroža, iz "pristanišča rož"? Koliko jih odnese milo ali parfum, ki dišita po vrtnicah, koliko jih kupi kipec Tartinija? Koliko se jih fotografira pod Tartinijevo hišo ali pa fotografira panoramo s piranskega obzidja? Koliko jih sploh ve, kaj pomeni beseda Portorož ali kdo je bil Tartini? Zakaj bi potem kupovali milo iz vrtnic in Tartinijeve kipe?

Dodano vrednost kraju mora ustvariti tisti, ki vodi krajevno turistično politiko. V našem primeru naj bi to bila Občina in njen Urad za turizem in gospodarstvo. A smo žal že lani ugotovili, da temu ni tako. Da bi vedel, se na tem področju nič ne dogaja in TZP še naprej, z našim denarjem, dela reklamo Benetkam.

Ljudje so za fotko ob dobri atrakciji pripravljeni stopiti obuti v do kolen visoko vodo, pripravljeni so stati v vrsti, se pripeljati kilometre z busom ali barko. Ljudje smo za dobro atrakcijo oz. SPOMIN na počitnice in objekt bahanja pred prijatelji pripravljeni narediti marsikaj. Pripravljeni smo se močno potruditi, žrtvovati in veliko plačati. Ali imamo kaj takega v Piranu ali Portorožu?

Hotelirji so odgovorni za vrhunsko postrežbo in udobno počutje njihovih gostov. Kdo pa je tisti, ki je odgovoren za atrakcije? Gospodje, turizem in gostinstvo sta najmočnejša občinska plačevalca davkov, zaposlovalca in obremenjevalca okolja. Zato se jim morate posvetiti z vso resnostjo in odgovornostjo!