Za začetek bi vas vprašal, kako to, da se sedaj nahajate na Obali?

Z možem sva se preselila na Obalo, saj si želimo v slovenski Istri ustanoviti ekovas. V Istri je veliko zapuščenih vasic, neobdelanih površin, zaraščajočih se sadovnjakov in prelepe kulturne dediščine, ki kar kliče, da bi jo nekdo ponovno oživil. Sedaj skupaj z domačini iščemo primerne lokacije. Seveda smo povabili k projektu tudi vse Primorce, ki jim je ideja trajnostnega bivanja blizu. Veliko se nam jih je že pridružilo. Razvoj ekovasi v Istri bi lahko pomembno vplival na razvoj podeželja, vnesel vanj nove ideje in energijo ter prispeval k ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Ekovasi so izjemnega pomena z vidika izobraževanja in ozaveščanja. Ponujajo tudi izjemen potencial za začetek razvoja prostovoljskega okoljskega turizma pri nas. Ta je v zadnjih letih v tujini pravi hit. V vseh ekovaseh, kjer sem do sedaj bila, so prostovoljci mesece čakali na prosto mesto. Če strnemo, pa je glavni cilj ekovasi prav ozaveščanje in nudenje izkustva trajnostnega načina bivanja, ki preseže individualizem in tekmovalnost potrošniškega sveta in gradi vrednote na medsebojni pomoči ter okolju in posamezniku prijaznemu življenju.

Poznani ste kot pobudnica največje slovenske prostovoljske akcije Očistimo Slovenijo. Kako ste sedaj z nekaj distance zadovoljni z okoljsko osveščenostjo Slovencev? So ekologija samo čistilne akcije?

Ekologija še zdaleč niso le čistilne akcije. Se pa tu lahko začne. Če so ljudje neobčutljivi za to, da je okoli njih vse zasvinjano, tudi sicer ni pričakovati, da bi živeli okolju prijazno. Dobra novica je, da je ozaveščenost Slovencev vsako leto višja, na kar kažejo mnoge raziskave in na koncu koncev tudi vse višji delež ločeno zbranih odpadkov.

Zdi se, da nas na Balkanu nekako daje obsesija s prevoznimi sredstvi. Potrebujemo jih, tudi če je trgovina oddaljena zgolj 500 metrov, po drugi strani imajo Skandinavci tudi desetletja star avto in bolj iščejo stik z naravo, tudi več hodijo peš. Težava pri nas v Sloveniji je tudi javni promet, za katerega je slabo poskrbljeno, se strinjate?

Avto je pri nas še vedno simbol moči. Ljudje hrepenimo po tem, da bi nas drugi spoštovali,
imeli radi. Namesto, da bi si ta občutek pridobili tam, kjer se ga edinole da (v odnosih z drugimi ljudmi), ga iščemo v posedovanju najrazličnejših stvari, veliki hiši, dobrem avtomobilu, zadnji verziji mobitela, računalnika ... Upam, da se bomo kmalu približali Skandinavcem, ki so očitno takšno razmišljanje že presegli. Hiter način življenja in razvajenost pa nas v resnici ženeta v nesmisle, kot je ta, da človek niti 100 m več ne gre peš. V resnici je v Sloveniji problem tudi podhranjen javni promet. Težava je večplastna. Če ljudje javnega prevoza ne uporabljajo, začnejo ukinjati proge, saj so nerentabilne. Mreža javnega prometa je tako vse slabša. In posledično se seveda vse manj ljudi vozi z javnimi prevoznimi sredstvi.

Kaj si mislite o plinskih terminalih in boju lokalnega prebivalstva zoper nje?

Tudi sama sem podpisala resolucijo o nesprejemljivosti namestitve plinskih terminalov v Tržaški zaliv. Ta je kot ekosistem skrajno občutljiv. Razlog je njegova plitvost in globoka zarezanost v kontinent. Umeščanja takšnih objektov v neposredno bližino vitalnih točk slovenske obale je ekološko, infrastrukturno, kulturno in turistično nesprejemljivo. Največjo skrb vzbujajo nesreče, kot so možnost naleta tankerjev in izpusti strupenih snovi iz cevi. Zelo problematično je tudi to, da bi ladijski vijaki orali neposredno bližino dna v zalivu in s tem dvigovali odložene sedimente, med katerimi je 40 000 ton živega srebra. Ti bi se tako stalno integrirali v živi krog in zadnji člen v njem smo prav ljudje kot jedci svežih rib, školjk in mehkužcev. Študije kažejo, da bi se vrednosti nepremičnin v obalnem pasu znižale, osiromašena pa bi bila tudi turistična ponudba slovenskega primorja. Boj lokalnega prebivalstva, da do izgradnje ne bi prišlo, je tu ključnega pomena.

Prebivali ste v ekovasi v Indiji, kako vas je spremenila ta izkušnja? Kako je pomembna povezanost lokalnega prebivastva? Ali niso ti projekti vseeno malce utopični?

Ekovasi najdemo v precej državah sveta, v večini zahodnoevropskih držav in v vseh okoliških državah, kar kaže, da tu ne gre za utopijo, ampak model bivanja, ki deluje. Ekovasi so demonstracijski centri, ki kažejo, da je trajnostni način življenja, o katerem toliko govorimo, mogoče zlahka doseči že sedaj. Ne, ni se treba preseliti nazaj v jamo, da bi živeli okolju in sočloveku prijazno. Sama sem po nekaj časa preživela že v petih ekovaseh in kljub okolju popolnoma prijaznemu življenju je kvaliteta življenja v njih celo višja kot v običajni družbi. Prav zato sem se odločila, da želim tudi sama živeti v eni od njih. Na začetku sva z Janezom razmišljala, da bi se preselila v eno od ekovasi v tujini, vendar pa sedaj čutiva moralno dolžnost, da ostaneva v Sloveniji. Slovenija namreč močno potrebuje takšen prostor.

Na urejanje prostora in naše okolja vpliva tudi politika. Vas kot ekologinjo to področje zanima in ali mislite, da bi bilo dobro, da bi imeli zeleno stranko v parlamentu ali je bolje, da imajo vse stranke več ekologije v njihovih programih?

Takšna stranka res zelo manjka, vendar sama nimam teh ambicij. Saj nas vabijo, a mi smo nevladna organizacija in na tem področju vidim poslanstvo. Ljudje nam zaupajo, zato smo učinkovitejši. Seveda bi lahko bili učinkoviti tudi sposobni in pošteni politiki. Sama pa sem po naravi aktivist in si ne predstavljam dela v parlamentu. Je pa res, da tudi v politiki rabimo svežo stranko, ne le ozko zeleno, ampak takšno, ki si bo iskreno prizadevala za trajnostni razvoj na vseh področjih – socialnem, okoljskem in ekonomskem.

Se vam zdi, da je bila kriza tudi dobra po tej plati, da je ljudi prebudila iz nekega dremeža, apatije in so se pričeli zanimati tudi za svoje okolje, samooskrbo s hrano in podobnimi zadevami, ki prej niso bile v ospredju?

Krizo vidim kot priložnost. Priložnost, da opustimo pehanje za stvarmi, ki nas vse prej kot osrečuje in ponovno najdemo vrednote v tistih bolj pomembnih stvareh; solidarnosti, odnosih z bližnjimi, poštenju, etičnosti. Prav želja po materialnih rečeh je zasužnjila človeka, ga spremenila v ubogljivega porabnika in ga vpregla v sistem, ki je nujno moral voditi v krizo. In na koncu koncev je prav ta želja tista, ki nam je vzela dobršen del sreče. Mnogi ljudje so se prav v pehanju za njo odrekli svoji svobodi in moralni doslednosti. V preteklih desetletjih je bilo pri nas vse preveč stokanja, nemega opazovanje, pozicije žrtve, v katero smo se postavili. Slovenija potrebuje aktivne državljane, sploh v teh časih. Kriza lahko človeka tudi spravi v pogon, mu da energijo. Ko gre za preživetje, se marsikdo aktivira, prevrednoti svoje življenje in naredi vse, da bi mu uspelo.

Katere ekološke probleme vidite na Obali poleg terminalov, katera področja so najbolj degradirana in kaj bi lahko z našim vsakodnevnim vedenjem še izboljšali?

Pritisk na Obalo je zelo velik, saj se v najožjem obalnem pasu kopičijo najrazličnejše dejavnosti, od poselitve, turizma, industrije do prometa. Morski ekosistem je zaradi plitvosti morja in vse večjih pritiskov stalno ogrožen, predvsem zaradi izpustov iz ladij in vnosa tujerodnih vrst. Povečuje se tudi obseg turistične dejavnosti in z njim vse večja poraba vode, predvsem v poletnih mesecih, ko vode tako ali tako primanjkuje. Na nivoju občine bi bilo zelo pomembno vzpostaviti strategijo čim bolj trajnostnega razvoja turizma in poselitve. Kot posamezniki pa lahko za okolje na Obali veliko naredimo vsak dan: varčujemo z vodo, podpremo naše kmete in kupujemo lokalno, ekološko pridelano hrano iz okolice, ločujemo odpadke, uporabljamo javna prevozna sredstva.

Več iz rubrike Intervju:

Irena Fonda: "Ribogojnica je romantična zgodba"

Teršek: "Protesti morajo pripeljati do velikih sprememb"

Irena Dolinšek: poleg kulinarike, otrok in dobrodelnosti razmišlja še o razstavi