"Plinski terminal Žavlje je prejel "okoljski blagoslov" dežele Furlanije-Julijske krajine, ne glede na tržaška nasprotovanja, kar lahko pospeši dokončno odločitev v Rimu. Govori se namreč, da si vlada dr. Maria Montija želi čim prej zagnati ta projekt, vsekakor pred italijanskimi spomladanskimi volitvami," pravi Pavliha, ki zato meni, da bi morale slovenske oblasti nemudoma ukrepati, tudi z najostrejšimi diplomatskimi prijemi.

Ukrepati moramo odločno

"Zato ponovno predlagam oziroma kar najodločnejše pozivam celotno vlado, še zlasti ministra za kmetijstvo in okolje in ministra za zunanje zadeve, kakor tudi državni zbor, da takoj in tokrat zares zadnjič poskušate preprečiti škodljiv projekt z diplomatskimi sredstvi, pri čemer bi vam že zaradi etičnih (domoljubnih!) razlogov moral pomagati slovensko-evropski komisar dr. Janez Potočnik, ne glede na zahtevano nepristranskost. V nasprotnem primeru naj vlada začne postopek pred Evropsko komisijo in če tudi ta ne bo odločila zoper takšen nezaslišan poseg v morsko okolje, naj Slovenija vloži tožbo in predlog za začasno odredbo pred Sodiščem Evropske unije v Luksemburgu," je še zapisal v svojem odprtem pismu, ki ga je sicer naslovil na predsednika vlade in predsednika državnega zbora.

Poleg tega še dodaja, da je že dobrih šest let javnost v obeh državah upravičeno zaskrbljena zaradi italijanskih načrtov gradnje plinskega terminala v Žavljah s povezovalnim plinovodom do plinskega omrežja v Gradežu in morskega terminala, ki vključuje morski plinovod. Vlada in Državni zbor Republike Slovenije sta večkrat ugovarjala zaradi potencialnih čezmejnih vplivov teh projektov v naši neposredni bližini, ki izvirajo iz ogrožene prometno-pomorske varnosti, nevarnosti za okolje (npr. dvigovanje usedlin živega srebra), varnostnega tveganja zaradi morebitnega gorenja parnega oblaka in toplotnega sevanja, škodljivih vplivov na biološko raznovrstnost, negativnih ekonomsko-socialnih učinkov zaradi upada turizma in bistvenega zmanjšanja ribolovnega območja.

Italija krši svoje zaveze

"Italija vsebinsko in procesno krši svoje in naše predpise, evropsko in mednarodno pravo. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe decembra 2009 je v 3. členu Pogodbe o evropski uniji in 37. členu Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah še posebej poudarjeno načelo trajnostnega razvoja in prizadevanje Unije za "visoko raven varstva in izboljšanja kakovosti okolja". Niso torej dovolj preventivni, kurativni in represivni ukrepi, temveč morajo države članice ravnati tako skrbno, da obstoječe okoljsko stanje izboljšujejo zaradi zagotavljanja pravice slehernika do zdravega življenjskega okolja. Ker so bile naše zahteve in pripombe bolj ali manj bob ob apeninsko steno, mora Slovenija  ukrepati na podlagi 259. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ker Italijanska republika ni izpolnila vseh obveznosti iz primarnega (in sekundarnega) evropskega prava. Kot rečeno, moramo zadevo najprej predložiti evropski komisiji, ki naj bi podala obrazloženo mnenje, potem ko bo obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta. Če komisija tega ne bo storila v treh mesecih po vložitvi zahteve ali se bo izrekla v korist naše sosede, moramo vložiti tožbo in predlog za začasno odredbo (zaustavitev vseh morebitnih del!) na Sodišču EU v Luksemburgu."

Kot še dodaja Pavliha, so osnutki za tako tožbo, v kolikor bo potrebna, že pripravljeni. "Skratka, vse je pripravljeno, le politika okleva."

Več iz rubrike Morje:

V Piranu ujeli smrtonosno napihovalko

Razstava o rušenju in gradnji piranskega mandrača

Potniški promet − priložnost in izziv