Publikacija je izšla v okviru zbirke Arhivskega društva Slovenije Viri in je namenjena pregledu Piranskih solnih pogodb, ki jih hrani piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper. V njej Flavio Bonin razkriva zgodovino naših solin, njihovo posodabljanje, širjenje, naravne katastrofe, ki so jih ogrožale in podobno, predvsem pa vpletanje monopola beneške vlade na pridelavo ter prodajo soli. Predstavlja nadzor nad solinami, ki so ga imeli "podestat", sodniki in "sindiki", delo solnega pisarja, merilcev soli, nadzornikov in ne nazadnje strogo varovanje solin ter skladišč soli, pa tudi na tihotapstvo soli, s katerim so si Pirančani povečevali prihodke, ni pozabil.

Iz pogodb med drugim izvemo, da so se Pirančani dosti pogajali za ceno svoje soli, da so smeli svoj delež prodajati tovornikom po kopnem, niso pa je smeli prevažati z ladjo ter jo prodajati po morju. Soli niso smeli čez noč puščati v solnih bazenih, temveč so jo morali vsak dan speljati v javna skladišča. Če to ni bilo možno, so jo morali začasno spravili v solinarske hiše in če je bilo potrebno, so lahko delali na fondu tudi ob nedeljah ter praznikih, zaradi česar jih duhovščina ni smela preganjati, saj bi s tem škodila gospodarskim interesom Beneške republike.

Pridelovanje soli in trgovanje z njo je bila ena temeljnih gospodarskih panog piranske komune in po določilih statuta iz leta 1274 je komuna dobivala sedmino pridelane soli, lastniki pa tri sedmine in kasneje petino, s katero so prosto razpolagali.

"Tudi poznejši statuti imajo člene, ki potrjujejo omenjena določila, poleg tega pa so bili za sol sprejeti še nekateri drugi odloki, ki so urejali lastništvo, dolžnosti in pravice lastnikov solin ter solinarjev, komunsko sedmino, gradnjo novih solnih fondov, pa tudi pridelavo in prodajo soli," navaja Bonin.

Je pa najzgodnejši podatek o gradnji solin v severozahodni Istri v arhivskih virih zapisan v notarski listini iz leta 1278, ko so piranski konzuli dovolili duhovniku Baldu iz Manfredonije gradnjo dveh solnih fondov v močvirnatem predelu Sv. Lovrenca. "V času po letu 1283, ko je Piran prišel pod beneško upravo, naj bi bilo na piranskem ozemlju že okoli 1200 solnih "kavedinov". Lastniki so bili večinoma Pirančani in skoraj vsi so izhajali iz vrst mestnega patriciata. Največ je bilo notarjev, pa tudi predstavnikov cerkve, tesarjev, čevljarjev, trgovcev in seveda solinarjev," pravi Bonin.

"Prepis najstarejše ohranjene solne pogodbe, sklenjene med piransko komuno in beneškim Magistratom za sol, ki je predstavljal beneško vlado je iz leta 1375. Pirančane je zastopal Kolegij XX. za sol, ki ga je sestavljalo 13 patricijev in  sedem meščanov, vsi pa so bili seveda lastniki solnih fondov," še razkriva razkriva Bonin.