Kot je dejala naša sogovornica, imamo na Obali največje težave z mucami. Že zaradi ugodnih podnebnih razmer jih je veliko, rešitev pa vidi izključno v sterilizaciji in kastraciji. "Ljudje pogosto mislijo, da potem ne bodo več lovile miši, seveda temu ni tako," je pojasnila. Zaradi številčnosti so muce žal pogosto izpostavljene tudi zastrupitvam. Ljudje so do muc bolj nestrpni kot do psov.

So pa tudi same namestitve psov v tem delu slovenske Istre po njenih izkušnjah med najslabšimi. Drugod po Sloveniji je odnos precej boljši. Podobno je tudi v hrvaški Istri. "Psov je sicer ob raznih njivah manj kot včasih, ko je bilo tega res veliko. Jih pa sploh ne bi smelo biti. Kuža je družabno bitje in ne more biti ves čas sam in na verigi. Tega se tu vse premalo zavedajo. Z nekaterimi se da pogovoriti in napotke upoštevajo. Slabe namestitve živali so pogosto tudi plod nevednosti in tega, da ljudje ne razmislijo dovolj," je pojasnila.

Živalska policija in kazni

Glede "živalske policije" in s tem povezane zaščite lastniških živali je naša sogovornica dejala, da je do nje najbrž še dolga pot. "Vem, da so bili opravljeni razgovori tudi s strani ministrstva za kmetijstvo s slovenskimi župani in z vodji komunalnih nadzorov. Pri nas ni službe, ki bi to počela, ampak gre za dodatno obremenitev za obstoječe službe. V razmerah in času, v katerem živimo, niti ne gre pričakovati, da bi se neka nova služba ustanavljala. Po moji oceni, bi to področje lahko pokrivala policija in komunalni nadzor, nekoliko pa se tega otepajo oboji. Je pa pred tedni izolska občina sprejela odlok, s katerim imajo komunalni redarji nekoliko večje kompetence tudi na področju zaščite živali in lahko izrekajo mandatne kazni. Niso visoke, ampak vsaj so."

Po njenih besedah je veterinarskih inšpektorjev enostavno premalo, vsaka upravna enota bi morala imeti zaposlenega nekoga, ki bi počel le to, če bi želeli vsaj približno imeti pod nadzorom stanje po vaseh. "Če nekdo v naselju ali v vasi dobi položnico, je to kar dobro opozorilo tudi za ostale. Včasih je ta možnost bila in je delovalo," je pojasnila. "Sem pristaš visokega kaznovanja, saj menim, da tisti, ki nima dovolj v glavi in v srcu, mora biti kaznovan. Po treh kaznih se bo nedvomno naveličal in ne bo več imel psa."

Kako se psu godi po posvojitvi

"Žal ne preverjamo vedno, kako se psu po udomitvi godi, ker nas je znatno premalo, da bi lahko to počeli. Italijanski del je sedaj glede tega urejen, slovenski žal še ni. Od vseh teh silnih ljudi, ki imajo radi živali, jih je malo, ki bi bili pripravljeni konkretno kaj storiti. Večinoma bi kaj postorili, ko jim ostane kaj časa, tu pa moramo nekatere stvari v določenem času opraviti. Mi ponavadi opravimo razgovor. Veliko število naših psov pa nas nato obišče na našem tradicionalnem pikniku z našim Najboljšim prijateljem, ki ga imamo vsako leto maja. Gre za ganljiva srečanja, posebej tistih kužkov, ki so bili v zavetišču dlje časa. Upam, da bomo deležni še kakšne dodatne pomoči s strani ljudi, ki bi to počeli in bi tako lahko vršili bolj redne kontrole, saj menim, da je to zelo pomembno," je pojasnila.

Sama dela v zavetišču 25 let in opravlja razgovore za posvojitev. Kot pravi, se je prepogosto izkazalo, da je šesti čut ni prevaral. "Po opravljenem razgovoru včasih nimaš nekega tehtnega razloga, da bi človeku rekel, da v takšne pogoje psov ne oddajamo, saj po pogovoru nekako vse "štima", kljub temu pa imaš nek notranji občutek, da nekaj ne "štima". Zavedam se, da psu, ki ga pospremim v nek dom, na nek način zapečatim življenjsko usodo. In zelo sem vesela, če se zvečer mirno uležem v posteljo. Zato se pri nekaterih ne odločimo za oddajo, preveč je bilo povratnikov, pogosto pri podnajemnikih ob prvi menjavi stanovanja psa dobimo nazaj. Zaupam svojemu instinktu. Velikokrat se je izkazalo, da so bili občutki pravi," je pojasnila.

Boni – v zavetišče je prišel od doma

Boni je majhen črn mešanček, primeren za bivanje v stanovanju. "Zelo neprijetno nas je presenetil njegov bivši lastnik, ki je dejal, da psa več "ne potrebuje". Pes je bil z njim deset let. Boni je vajen sobivanja z drugimi psmi. Sedaj je zelo socialen kuža, bil pa je neizmerno žalosten, ko je prišel in je lep čas povsem zavračal hrano. Najhuje je prav za kužke, ki v zavetišče pridejo od doma. Za tiste, ki jih najdemo na cesti je zavetišče rešitev. Za tiste, ki pridejo od doma, pa tudi če ta dom ni bil najboljši, pa je hudo. V nasprotju z mačkami so kužki včasih preveč vdani človeku. Zato nekateri lahko mučijo in pretepajo pse in jih ti kljub temu ne bodo ugriznili. Za Bonija si želim, da zime ne bi preživel v zavetišču, ampak v novem domu. Je energičen, potrebuje tudi kakšen daljši sprehod, sicer pa je zelo nezahteven kuža, ki se zadovolji s tem, da ga nekajkrat na dan "počohaš". Verjetno neke velike ljubezni ni bil nikoli deležen," je zgodbo o Boniju sklenila naša sogovornica.