Prvi podatki za leto 2012 kažejo, da je policija obravnavala 6528 kaznivih dejanj s področja zakonske zveze, družine in otrok, kar je največ od začetka izvajanja zakona. Policijska statistika kaže, da je bilo leta 2008 2379 primerov nasilja v družini, leto kasneje se je število dvignilo na 6509, leta 2010 pa je bilo takih primerov 6081. Predlani se je številka znižala na 5753, a se je lani spet dvignila. Zakon opredeljuje tudi samo nasilje v družini, kjer je vsako leto med 1700 in 2500 primerov.

Vendar pa so v Društvu SOS telefon za STA opozorili, da zaradi še vedno prisotne tabuiziranosti te problematike obstaja veliko sivo polje primerov nasilja, ki niso nikoli odkriti ali prijavljeni, tudi zato ne moremo vedeti, ali je nasilja manj ali več kot pred petimi leti.

Zakon odlična podlaga za pomoč žrtvam nasilja

Omenjeni zakon je sicer po oceni društva odlična podlaga za vzpostavitev sistema pomoči ljudem, ki doživljajo nasilje v družini, saj omogoča bolj učinkovito delovanje in usklajeno sodelovanje organizacij, tako na preventivni ravni kot takrat, ko je treba pomagati žrtvam nasilja. Na splošno je praksa na tem področju v zadnjih petih letih napredovala, vendar je po njihovem mnenju še vedno precej ostalo le na papirju. Tako, opozarjajo, še vedno ni sistematičnega zbiranja evidenc primerov nasilja v družini, ki jih obravnavajo organizacije, in analiz, ki bi temeljile na teh zbirkah, ter sistematičnega izobraževanja strokovnega kadra, izpostavljajo.

Čeprav je od uveljavitve zakona minilo že pet let, v društvu pravijo, da nevladne organizacije še vedno intenzivno delujejo v smeri uveljavitve zakona v praksi. Najbolj pa pogrešajo sistematično sodelovanje s sodstvom, s katerim da sodelujejo le izjemoma, pravijo v Društvu SOS telefon. A tudi sodelovanje nevladnih organizacij z zdravstvom in šolstvom ni sistematično, temveč omejeno na posamezne skupine, denimo medicinske sestre in tehnike, ki se prijavijo na določene projekte. Predvsem ni sodelovanja z zdravniki, izpostavljajo v društvu.

Potreben skupen pristop vladnih in nevladnih organizacij

Tudi namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar je za STA izpostavila, da sama zakonodaja ni zagotovilo za uspešno delo policije. Edini pravi odgovor za ustrezno obravnavo nasilja v družini in njegovo preprečevanje Bobnarjeva vidi v skupnem pristopu vladnih in nevladnih organizacij.

Prav tako v društvu na podlagi izkušenj žrtev nasilja ocenjujejo, da je delo centrov za socialno delo in policije pri zagotavljanju zaščite bolj učinkovito kot pred sprejemom zakona. Vendar pa obstaja še vedno preveč primerov, ko center za socialno delo, policija ali sodišče pomoči ne nudijo pravočasno ali ustrezno oziroma je sploh ne nudijo, dodajo v društvu. Obenem pa se v času krize standardi državnih institucij na področju pomoči žrtvam nasilja po opažanjih društva spet znižujejo.

Na policiji po drugi strani pojasnjujejo, da policija na področju nasilja v družini zelo dobro sodeluje s centri za socialno delo, zlasti ko so v teh primerih udeleženi otroci. Dvakrat letno ima kriminalistična policija s predstavniki centrov za socialno delo tudi skupne delovne posvete, dodajajo. Prav tako so na policiji vzpostavili sistem izobraževanja policistov, je še pojasnila Bobnarjeva.

V društvu težavo vidijo predvsem pri zaznavanju nasilja, češ da državne institucije čustvenega, psihičnega in ekonomskega nasilja največkrat ne obravnavajo kot nasilje. Posebej problematično pa se jim zdi, da policija povzročitelje nasilja v družini oglobi zaradi kršitev javnega reda in miru, "namesto da bi se izvajali ukrepi, ki bi žrtev zaščitili pred nadaljnjim nasiljem".

Izpostavili so problem nasilja nad ženskami, ki da je v slovenski družbi še vedno zelo ozko opredeljeno in se ga pogosto ne obravnava kot strukturni problem, problem položaja žensk v družbi, ampak kot osebni problem. V Društvu SOS telefon v tem času beležijo predvsem porast prijav nasilja nad otroki in nasilja nad starejšimi, kar pripisujejo večji ozaveščenosti splošne javnosti oziroma večji pozornosti in občutljivost ljudi na to težavo.

Pomoč žrtvam nasilja ni enako dostopna

In čeprav je nasilje enakomerno porazdeljeno po vseh regijah v državi, to ne velja za dostopnost pomoči. Razne svetovalnice in skupine za samopomoč so še vedno zgoščene v nekaj večjih krajev v Sloveniji, opozarjajo v društvu.

Državne strategije za preprečevanje nasilja v družini bi se zato po mnenju Društva SOS telefon morale bolj usmeriti v preventivo in informiranje o problematiki, saj da žrtve nasilja še vedno niso dovolj ozaveščene o problematiki nasilja, o njihovih pravicah in možnih oblikah pomoči.

Policija je januarja podala pobudo za spremembo zakona o preprečevanju nasilja v družini, predlogi sprememb pa gredo v smeri izboljšanja varstva otrok pred nasiljem in drugimi posegi v njihove pravice. Gre za nujne in intenzivne ukrepe, ki naj bi jih, ob ustreznem sodelovanju policije, pravosodnih in drugih institucij ter nevladnih organizacij, izvajal center za socialno delo, je razložila Bobnarjeva. Z nedavnim sprejemom zakona o nalogah in pooblastilih policije pa imajo policisti več pristojnosti pri izrekanju ukrepa prepovedi približevanja, obenem zakon omogoča tudi pridržanje tistega, ki bi kršil prepoved približevanja.

Več iz rubrike Družba:

Slovenci vodilni kupci nepremičnin na Hrvaškem

Zimske počitnice so tu

Označevanje izvora mesa je nujno