Mario Francesco Invidiatore je 54-letni gospod iz ulice tik ob Markovem trgu. Hiša, v kateri živi, je v lasti družine Invidiatore več kot 300 let. Pravi Benečan. Nekateri zlobni glasovi šepetajo, da je Mario bil v mlajših letih, preden se je poročil s Fioro, še ko je upravljal manjši gostinski lokal, dobrovoljček. Poln življenja. Hranil je vsako jutro znamenite golobe, tudi zato ker se je iskreno navduševal nad življenjsko zgodbo Tesle, ki je proti koncu življenja svoji znameniti golobici posvetil vso energijo in pozornost. Fiora je za Maria imela drugačne načrte. Na nagovarjanje gospe je Mario uvidel škodljivost razvoja turizma za Benetke. In začel sveto vojno proti golobom.
"Golobi na Markovem trgu povzročajo ogromno hrupa", je neko poletno jutro, ko je skozi priprta polkna spalnice, ki jo ekskluzivno že osem let uporablja gospa Fiora, pridušala možu, ki je na kavču v dnevni sobi ravno odprl neprespane oči – namreč tisto noč ga je boleča hrbtenica skelela bolj kot ponavadi. "Mislila sem, da je za moj slabi spanec krivo tvoje smrčanje", je dodala, a zdaj vem, kje je težava. Ta neznosni hrup golobov in turistov je tisto, zaradi česar ne morem spati. Ko bi le imela mir, bi ti dovolila, da se znova vrneš v spalnico". Mariu je tisti trenutek bolečina izginila. "Draga, pridi, usedi se na fotelj. Skuhal ti bom kavico in ti zmasiral vrat."
Prazen Markov trg
485 neprespanih noči gospe Fiore pozneje je Mario Invidiatore s civilno iniciativo "Golobi in turisti so rak rana Benetk – vrnimo se k starim vrednotam", katere ustanovitelj in predsednik je, dosegel da bo s 1. januarjem 2014 v trikilometrskem krogu okrog Markovega trga veljala naslednja uredba: turistom je dovoljen obisk med 14. in 18. uro med delovniki, razen petka. Golobi se bodo sistematično odstranjevali z uredbenega območja s pomočjo zastrupljevanja, 25 sokolov pa bo poskrbelo za morebitne preživele.
Mario Invidiatore žal še vedno spi na kavču. Zlobni jeziki natolcujejo, da čaka na drugi januar.
Zveni neverjetno? Kaj pa, če je vse res?
Zgodba, ki smo jo objavili na Regionalu, je popolnoma resnična. Turistični in gostinski podjetniki vse od Ankarana do Sečovelj imajo svojega Maria. In svojo gospo Fioro. Poleg do konca zbirokratiziranega procesa prijavljanja javnih prireditev (tu krivda absolutno ne leži na organih, ki morajo spoštovati zakone in uredbe, ampak na tistih, ki so to zakonodajo spisali) se vedno znova in znova srečajo z nezadovoljnimi prebivalci, ki dobesedno čakajo na minuto čez 22. uro in prijavljajo "prekomerni hrup" policiji. Policisti se po uradni dolžnosti morajo odzvati. Neuradno gre več ali manj za isti krog ljudi. Ti dežurne policiste ob prijavi že prepoznajo po glasu. Kot da bi bili prijatelji. Kar je življenjsko, saj v nekaj letih nenehnega prijavljanja človeka na drugi strani linije spoznaš.
Čudovit pogled iz Placa pod Belvedjem
Obala je turistična destinacija. Pika.
Gospodarsko izžeta regija brez omembe vrednega izvoznega podjetja, brez nekoč močne industrije, brez skupne strategije razvoja lahko ta trenutek stavi le na dve stvari. Na geostrateško pozicijo okna v Srednjo in Vzhodno Evropo ter na turizem. Zimsko mrtvilo obalnih mest je že samo po sebi dovolj velik razlog, da teh pet mesecev turistične sezone enostavno moramo potrpeti in kdaj pa kdaj zapreti okno. Končno dojeti, da "če sosedu crkne krava", mleka ne bo. Tudi za nas ne. Za nobenega. Sicer pa imamo vsaj možnost, da bo sosed kdaj postavil lonček svežega zdravega mleka tudi pred naša vrata.
Rešitve so enostavne. Debirokratizacija postopkov pridobivanja dovoljenj za javne prireditve. Podaljšanje zakonske omejitve "dovoljenega prekomernega hrupa" z 22. ure na 1. uro zjutraj v času poletne sezone na območju treh obalnih občin. Kampanja z namenom osveščanja, da je turizem strateška gospodarska panoga. In da smo predvsem ljudje, ki živimo tu, turistična destinacija. In ogledalo počutja obiskovalcev. Ker dušo mestom dajo živa bitja.
Uršula zna tudi dvigniti glas
Da je ta zgodba nekaj nezadovoljnežev, ki "ne morejo spati" resnični problem, smo osvetlili v članku o lokalu Plac pod Belvederjem. Sramotna zgodba top lokacije, ki je več let umirala po obrokih. In teh na Obali – roko na srce – ne premoremo veliko, gre za 42 kilometrov obale, ne pozabimo! Podjetniki so pod Belvederjem uspeli znova oživeti nekoč izjemno popularno zbirališče prebivalcev in turistov, zgodba lokacije pa je pravzaprav ogledalo tega problema. Prve hiše so oddaljene vsaj 800 metrov zračne linije, lokal ima potrdilo o nepreseganju prekomernega hrupa, zabave niso masovne, hrupne narave, kot je pred tedni bila tista čez mejo, a vseeno imajo svojo sosedo. Ki ne more spati. In nimajo težav ne z uradnimi organi občine Izola,ne s policisti, ki pač opravljajo svoje delo, ki ga morajo. A gospa pač ne more spati. In prijave dežujejo.
Coprnica Uršula
Ni zastonj kosila
V življenju ni nič zastonj. Tudi to, da živimo na tako krasnem in čudovitem koščku zemlje, nam ne daje absolutne pravice do popolnega miru. Če želite popolni mir, se preselite v Cerknico. A ne pozabite, coprnica Uršula zna biti hrupno dekle. Cerkniški policisti bodo spet vaši prijatelji.
Čemu je ta prireditev namenjena oz. vsebinski del .
Na podlagi takšne analize pa se lahko ugotovi edino, da se lastniki lokalčkom trudijo podaljšati urnik v pozne nočne ure, ker jim promet do 22. ure ne steče.
O kvalitetni prireditvi pa ne duha ne sluha.
V iskanju blodnjavih rešitev turizma se načrtujejo posegi v vitalne v interese domorodcev. V prvem primeru gre za načrtno degradacijo kmetijskih zemljišč in siromašenje prehranske ponudbe, v drugem primeru pa za nenormalno vzpostavitev parkirne oziroma servisne cone med obmorskim mestom in morjem. Le kdo si bo čez leta upal svojim vnukom povedati, da je bil on tisti, ki je takšno neumnost podpiral. Takšni posegi nas delajo drugačne od drugega sveta. Razvijaj tisto, česar imaš dovolj in kjer si najboljši. In če smo mi v tem, tudi prav.
t od turizma nimamo parkingov nimamo plaz nimamo lokalov in restavracij kot je treba
in seveda nimamo gostov to kar je v izoli je social turizem
staro mestno jedro pa ni plac za neke feste in rompanje bal nam izolanom!!!
tako kot ne sme vsak šofer voziti kamjona, taku tudi vsak kafič ne sme imeti žive glasbe in razgrajati. pri nas je vse zmešano. kava bar, ki je odprt do 03.00 organizira koncerte, vsak kafič izvaja balkan partije... če si diskoteka imaš lahko odprto do 05.00 a se ven ne sme slišat hrup in podobno.
pri nas pa se kafiči dajejo med seboj, kdo bo glasnejši, ne dajajo pa se kdo bo imel boljšo ponudbo in boljšo postrežbo.
vsak tip turizma ima svoj kraj delovanja, svoj urnik in svoja pravila, če ne je štala! stare mame kličejo policijo, ko pa se bo kakšnemu dedku odfuzlalo, da bo vrgel molotovko v lokal, bomo govorili o neuravnovešenci. pa naj kdo poskusi 3 noči zaporedoma bedeti ob zvokih basov tehno popa. tudi sam bo postal neuravnovešenec.
treba je postavit pravila in se zavedati, da z B izpitom lahko voziš samo traktor in avto, kamjona pa NIX!
Naceloma je res to kar pises, vedar je Obala kot taka vrh slovenskega turizma. V tem kontekstu jo je treba tudi gledati in 'zrtvovati' nekaj za turizem. Ne kakrsen koli tutizem, ampak turizem na nekem dostojnem nivoju. Brez glasnih zabav do jutranjih ur in ostalega. Vsega pac ne moremo imeti. Ze davno bi bilo potrebno postaviti smernice ( na nivoju drzave) v katerih bi dorekli kaj se bo dogajalo in kaj kje raslo v tej preljubi drzavi. Verjamem, da imamo na obali se dovolj prostora za gojenje paradiznika in oljk, tudi ce povecamo Marino in izgradimo igrisce za golf. Samo strpnost in dogovor sta potrebna. Pa lep dan ti zelim jazz. :)