Odgovor je: kredit. Kako? Ne vem. To je, kako bom zmogla? Volk plačuje vrtec, tako da vsaj tega stroška nimam, ampak vsako tele ve, da ti na mesec po plačilu stanovanjskega kredita in stroških za stanovanje ter avto ostane ravno za koreninice s sosednjega vrta. A bo že kako. Našli sva brlog, ki je bil dovolj poceni, da sem premagala pomisleke pred njegovim izgledom in si optimistično rekla "malo barvanja, pa nova kopalnica ... Ne bo za prepoznati!"

Podpisati smo odšle v trisu – tašča, mala in jaz. S taščo sva jih prej pogledali že najmanj dvanajst in počasi sem pričela že obupovati, ko se je prikazalo to stanovanje. Tašča je proti že od začetka. Že to, da sem se odločila za kredit, se ji je zdelo preveč dokončno in seveda totalno nespametno.

"Razporeditev je grozna. Kaj če pride kdo na obisk? Tamala sploh svoje sobe nima."

Kar je res.

"Saj bomo postavili steno v veliki spalnici in naredili še eno sobico!" sem ji že stotič povedala.

Zmajuje z glavo: "Ti mojstri so vsi prefrigani in podmazani, obrali te bodo do kosti. Glej, da se vnaprej zmeniš za ceno."

"Aha," vklopim avtomatski odzivnik.

"In ta lastnik ali lastnica, kdo sta že ... Nek čuden folk."

"Aha," zavijem z očmi.

"To si dobro preberi pogodbo ... da ni notri kakšna caka, te bosta okrog prenesla, preden rečeš keks."

"Aha."

V bistvu to tudi mene skrbi. Kaj če gre za eno tistih stanovanj, ki jih prodajo več ljudem? Saj veste, luknja, poceni, ljudje so dovolj obupani ... Nakažejo denar, ampak izkaže se, da je stanovanje že prodano – nekomu drugemu! Denarja ni več, prejšnja lastnika pa jo podurhata v tujino in kažeta figice Interpolu.

Glede tega sem tako težila, da mi je agent v soboto zvečer že zaspano prekinil zvezo, ko sem ga morila s preverjanjem pogojev prodaje in zemljiškoknjižno urejenostjo in podobnimi. Drugače je dokaj prijazen dečko. Verjetno bo presrečen, ko podpišemo papirje in me ne bo nikoli več videl.

Pa če se držim teme, kot vsi normalni pisci ... Šle smo torej podpisat kupoprodajno pogodbo. Agent nas je počakal na parkirišču, kjer je bil tak dren v ponedeljek zjutraj, da je tašča mrko streljala s pogledi in skoraj napadla nekega mojega bodočega soseda, ker je čakal v vrsti, da se spelje na cesto, pri tem pa blokiral parkirno mesto, najbližje bloku. V "novem" stanovanju, ki je v takem stanju, kot bi se v njem zgodila najmanj boljševiška revolucija (pohištvo razpada, na steni v spalnici postrani visi ikona, okrog nje je "avreola" potemnele barve, kopalnica ima ploščice antikvariatske vrednosti, vse skupaj je videti kot scena iz kakšne gostilne ob poti Ko to tamo peva), sta nas pričakala lastnika.

Gospod, precej zajeten dedec več kot srednjih let, ki mu je pleša objedla večino glave, je stanovanje podedoval po materi in več kot očitno je moral nekako upoštevati njeno zadnjo željo, naj stanovanje ohrani tako, kot ga je ona uredila. To se je poznalo na ženi. Bila je izžeta kot suha sliva, a je rada razkazovala porcelanasto zobovje. Sedli smo za mizo in najprej zvadili podpise na papirjih. Potem pa smo bili prisiljeni "nekaj pojesti", ob čemer bi še nazdravili. Obe s taščo sva se poskušali temu izogniti.

Iz kotla je dišalo, no ... Kako naj rečem, da ne bo žaljivo ... Po Whiskasu? Šlo je za domnevno družinski recept. Imelo je tudi košček svinjskega notri. Baje domačega. Ne vem, katera beštija je končala življenje, da je pristala tam notri, ampak v mislih sem jo pomilovala. Dobili smo na krožnik vsak svojo brozgo, premeteni agent pa se je izgovoril, češ da je on samo posrednik, pa se mu blazno mudi naprej, ker ima še delo in se ne sme zadržati, zato hvala, se vidimo in se čuj... izginil je kot kafra!

Lastnika oziroma bivša lastnika sta z veseljem srebala. Tašča je delala pokoro. Prav ji je, ker je tako silila zraven. Jaz sem premikala mačjo hrano po krožniku, mala pa mi je v naročju vznemirjena poskakovala. Dala sem ji žlico. Pogoltnila je, kot da doma stradamo in čakamo, da kdo na cesti povozi mačko. "Še, še," je poželjivo gledala šmljuc. "Še?" jo vprašam nejeverno, lastnika pa se samo smehljata. Počaščena sta. Mala je jedla in jedla. Potipala sem košček pujska. Bil je trd. Trd, kot je le lahko trdo meso. Morda je bil trd od groze, ker je pristal tu.

Moj bog, sem pomislila, zdaj sem pa jaz lastnica ... tega! Pričela se me je lotevati rahla histerija in tesnoba. Obrzdala sem se, da je mala pojedla do konca. Ko sem jo hranila, sem na sebi začutila prikovan pogled. Lastnik je požiral z očmi moj dekolte in se pri tem nekoliko bedasto smehljal ter se majal na stolu. Obliznil si je ustnice.

"Dobro, ne?" je rekel napol meni, napol tamali.

Prva stvar, ki jo bom naredila, je menjava ključavnice.

"Kdaj lahko prideš?" sem doma vprašala volka po telefonu.

"Ne skrbi, v torek in sredo končam, v četrtek imam pa samo še dopoldan en sestanek."

"Ja, ampak kdaj lahko prideš sem!?" sem hlastala kot utopljenec.

"V četrtek popoldan bom tam. Vse bomo uredili, že v petek bo napol razbito, tapete odlepljene in pohištvo gre ven."

Zadihala sem.

"Kaj pa ključavnica?"

V slušalki zacinglja. "To so tvoji novi ključi."

Zdaj sem olajšano zavzdihnila. Brlog je moj. Je grd in smrdljiv. Ampak ne za dolgo!

Pozdrav vsem rušiteljem, obnavljalcem in prenavljalcem življenja.