Narava je vse okoli nas, je veliko bliže in na dosegu kot na primer oddaljen gozd ali jasa na njegovem robu. Človek se je skozi stoletja kot domnevno razvita žival odmaknil od narave in pozabil, da je pravzaprav del nje. Vrsto let smo jo onesnaževali in tudi danes ni nič drugače. Sežigalnice, terminali, smog, kemična industrija, izlivi nafte, bleščice iz Luke Koper, ... Z vsem, kar počnemo, se je tako ali drugače dotikamo. In vedno, kadar je naše ravnanje škodljivo, se nam to (slej ko prej) povrne. Saj veste, kdo je odgovoren za vse klimatske spremembe, izumiranje živalskih vrst, moderna obolenja ali pa "zgolj" cvetenje morja. Človek.

Če pokukamo v register divjih odlagališč društva Ekologi brez meja, hitro izvemo, da je samo v koprski občini čez 300 divjih odlagališč, očiščen pa je zgolj manjši del. Le slabega pol leta po okoljski akciji Očistimo Slovenijo se na divjih odlagališčih v slovenski Istri ponovno pojavljajo odpadki. Je šlo zgolj za instant akcijo in je današnje stanje posledica tega, da ekološko še vedno nismo dovolj zavedni? Ali pa je razlog res banalen − da nimamo več prostora za odpadke?

V bistvu so smeti le vrh ledene gore. Vse pogostejša so opozarjanja na zvočno in svetlobno onesnaževanje, ki je na Obali močno prisotno. Marsikdo poreče, da imamo očitno preveč morja in kopnega, da z njim delamo kot svinja z mehom. Dovolj je pogled usmeriti v tla, na nekaj kvadratnih metrov asfalta ali tiskanega betona. Še vedno, pa čeprav so koši za smeti res na vsakem koraku, je povsod ogromno žvečilk in cigaretnih ogorkov. Znanka z Norveške je pripomnila, kako smo na Balkanu obsedeni s prevoznimi sredstvi. Zanje zapravimo cele plače, avto pa menjamo na nekaj let. Norvežani v nasprotju z nami vsak trenutek iščejo stik z naravo, do trgovine pa se odpravijo peš, tudi če je ta oddaljena nekaj kilometrov. Mi pa še 500 metrov ne zmoremo brez avta. Je to tudi eden izmed razlogov, da spadajo oni v razviti del Evrope, mi pa ne?

Betonska džungla

Tisti, ki jim je mar za okolje, verjetno ne najdejo istega jezika s priletnimi lobisti tipa Janez Zemljarič, ki bi radi vrgli tone betona na še zadnje nepozidane koščke obale pri Izoli. Kdo je tukaj nor? Naravovarstveniki in Zavod za varovanje naravne dediščine zagotovo ne. Sicer mi ni čisto jasno (umsko) zdravje države in državljanov, ki omenjenemu gospodu dovolijo opravljati kakršno koli javno funkcijo, vedoč, da je eklatantno kršil človekove pravice v nekdanji skupni državi. Mislim, da človek, ki dokazano ni imel spoštovanja do tujega življenja, ne more imeti spoštovanja niti do narave. Na srečo najdemo na Obali tudi tako ali drugače zaščitene, predvsem pa nedotaknjene zelene oaze, kot so Sečoveljske soline, Krajinski park Strunjan ali pa Krajinski park Dragonja. Ti koščki morajo ostati taki, kot so, tudi za naše zanamce. Narave si namreč nismo prilastili, ampak jo imamo samo na posojo! Lepo bi bilo tudi, da izboljšamo javni promet na Obali, saj bi s tem prispevali k zmanjšanju onesnaževanja, pa tudi kak dodaten mestni park in park za živali bi prišla prav. Tudi s tem bi se namreč kakovost življenja na Obali (vsaj malo) izboljšala.

In če se še nismo, je skrajni čas, da se zamislimo nad staro indijansko modrostjo, ki pravi: "Ko bomo podrli zadnje drevo, ko bomo ulovili zadnjo ribo, bomo ugotovili, da denarja ne moremo jesti." Bo že tako.