Kaj vam pomeni Izola?

Vsi pravijo, da smo Izolani specifični ljudje, navezani na svoj kraj. Izola je mesto, ki ga je potrebno spoznati, in ko ga človek spozna, ga zlahka vzljubi.

Kakšni so vaši spomini na Izolo iz otroštva?

Ko sem bil otrok, smo stanovali na nekdanjem trgu JLA, današnjem Velikem trgu. Največ spominov je vezanih na ribištvo. Takrat je bil mandrač poln ribiških bark. Brskali smo po njihovih mrežah, lovili ribe na pomolu, skratka, vsi spomini so povezani z morjem.

Obstaja kakšen delček Izole, ki se vam je še posebno utrnil v spomin, morda še iz otroštva?

Težko bi se opredelil, ker je Izolo potrebno jemati kot celoto. Izola ima veliko lepih, mirnih kotičkov. Če se že morem opredeliti, bi izpostavil Bele skale, še posebej v zimskem času. Spominjam se, ko sem še kot otrok hodil z očetom lovit kalamare ...Bili smo tam zvečer v tišini in odsevu lune … tisto je neko čarobno področje.

S tem ste že nekako nakazali, kateri so vaši konjički, pa bi vas kljub temu vprašal, s čim se ukvarjate, ko niste na občini? Kaj vas veseli?

Nikoli nisem bil aktiven športnk, čeprav sem se ukvarjal z vsemi športi, razen borilnimi. Kot timski šport mi je bila najbolj všeč odbojka. Večina mojih hobijev je povezanih z morjem. Potapljanje, ribištvo – sem tudi član izolske Menole. Po domače povedano, na morju "napolnim akumulator". Ukvarjam se tudi s kmetijstvom, tako, da je poleg morja moj hobi tudi zemlja. Že najmanj deset let nisem kupil povrtnine, ker jo pridelam sam.

Ste župan Izole, stanujete pa v Kopru. Kako to, da ste se odselili in ali obstaja želja, da bi se nekoč vrnili v Izolo?

Ko sem imel to možnost, da si zgradim dom, sem iskal možnost v Izoli, vendar je nisem našel in sem bil nekako "prisiljen" oditi stran. Sicer nisem šel daleč, ker si življenja brez morja ne predstavljam.

Kot županu mi to odgovarja, predvsem zato, ker se lahko nekoliko odmaknem od kraja, ki ga vodim, določene stvari v miru razmislim in se pripravim na nov dan. Zato to jemljem kot prednost.

Kaj je pretehtalo, da ste se odločili kandidirati za mesto izolskega župana?

To je bil splet okoliščin. Po tridesetih letih dela v gospodarstvu sem imel možnost vzeti si nekaj časa zase. Ko je bilo podjetje, v katerem sem delal, odkupljeno s strani mednarodnega koncerna, sem imel dve možnosti. Ali bi šel v tujino, ali pa bi se temu odpovedal in vzel odpravnino. Odločil sem se za drugo opcijo, predvsem zaradi družine. Takrat sem imel nakaj časa zase, za družino in za študij. Ponudba za kandidaturo je prišla ravno v času, ko sem zaključil magistrski študij in gledal, kako in kam naprej. To sem zaznal kot nek izziv in kot možnost, da nekaj naredim za kraj.

Za vami sta dve leti mandata. Ste zadovoljni z delom, ki ste ga opravili v tem času?

Človek ni nikoli zadovoljen s svojim delom. Če bi bil zadovoljen, bi to pomenilo, da sem ga zaključil. Približno sem vedel, v kaj se spuščam, predvsem iz ekonomsko-gospodarskega vidika, ne toliko iz političnega, ker je bila to zame novost. Koprski kolega Popovič je zame dejal, da sem padel z lune.

Pričakoval sem marsikaj. Pričakoval sem podmornico, ki jo je potrebno spraviti na površje, dobil pa sem “batiškaf.” Lotili smo se reorganizacije, za katero sem menil, da bo potekala nekoliko hitreje, vendar, kot kaže, ne gre tako hitro. A cilj je jasen, prav tako so jasni okvirji in pot. Če pa pogledam nazaj, sem zadovoljen s tem, kar sem naredil.

Pa vendar, s čim ste najbolj zadovoljni, kje ste pričakovali, da boste v dve letih naredili več?

Vnesel sem nek politični mir, političnih zdrah ni več. Včasih moram sicer narediti dva koraka naprej, da se premaknemo za en korak. Vendar gremo naprej. Sem pa pričakoval, da bom lahko na nekaterih področjih postoril več, vendar je velika težava državni aparat. Moja velika kritika leti na to, da se nas ustavlja. Odgovornosti se nam nalagajo, pristojnosti pa ne. 30 dni je tisti rok, ko mora posamezno ministrstvo podati različne odgovore. Vendar se tega ne držijo. Lahko bi sicer nato uveljavljali molk organa, vendar se na naslednjih stopnjah vse vrne kot bumerang.

Je torej težava v dojemanju vloge občine?

Je. Če dam praktični primer. Izola je izgubila določeno število delovnih mest. Vendar občina lahko zgolj ustvarja pogoje za nova delovna mesta, ne more pa jih sama odpirati. Tveganje vsega, kar prinaša obrtništvo oziroma podjetništvo, je v rokah posameznikov. Zato smo intenzivno znižali stroške povezane z zagoni – od komunalnih prispevkov do cen najemov in nadomestil za stavbna zemljišča. Neumnost je stroške dvigniti v nebo in nato ne imeti nikogar.

Pa so omenjeni ukrepi že dali svoje rezultate?

Če ne drugega, se je že sprožilo zanimanje. Sicer poznam veliko lastnikov in direktorjev podjetij, vendar nisem še nikogar povabil v Izolo. Vsak me bo vprašal, kaj ponujamo, koliko bo stalo, predvsem pa, kdaj se lahko začne gradnja. Tukaj pa se zatakne, to ni več v naših rokah.

Je za to kriv birokratski aparat države?

Absolutno. Naš birokratski aparat je neverjeten. Na kratko povedano: vsak lahko zakomplicira stvari, težko pa je nekaj narediti enostavno. Če bi sam imel moč na nivoju države, bi določene skupine zakonov umaknil. Postavil bi nove. Pa ne zakone, dolge 200, ampak zgolj pet strani. 

Veliko lokalnih politikov se odloči za nastop v državni politiki. Imate tudi vi takšno željo?

Ne. Moj interes je, da nekaj naredim za Izolo. Če bom ugotovil, da Izola sprejema moje ideje, moje delo, se bom morda odločil še za en mandat. Mislim, da je higienično, da se ljudje menjujejo, da pridejo nova energija in nove ideje. Če bi se v tem trenutku odločil, bi se odločil za kandidaturo še za en mandat, nato pa konec.

Kateri so najnujnejši projekti, ki jih želite zaključiti do konca mandata?

Ko sem kandidiral, sem dal določene zaveze in to želim speljati. Zagotovo ne bomo speljali projekta kulturnega objekta, neke vrste taverne na Lonki, zato, ker enostavno ni sredstev za to. Smo v časih, ko moramo z eno enoto narediti toliko kot se je včasih s tremi. Ključno pa je v tem trenutku to, da postavimo temelje, na katerih bomo lahko gradili to “hišo”. Imeti moramo občanom prijazno občinsko upravo in z denarjem, ki je na razpolago, narediti največ kar se da.

Kako pa gledate na razvoj Izole? Apetiti so zelo veliki – govora je o otoku, pa tudi o nekem velikem kompleksu na območju sedanje Ladjedelnice.

Že dve leti kot papiga ponavljam, da čez dvajset let vidim Izolo z 20.000 prebivalci. Danes jih je okrog 15.000. Usmerjeni želimo biti na individualne hiše, samostojne objekte. Ne želimo biti konkurenca Piranu, Kopru ali Trstu. Slišal sem, da je strategija koprskega župana, da bi imela sosednja občina nekoč prek 100.000 prebivalcev. To pa ni naš cilj. Mi želimo biti majhni, a z dušo. Ciljati moramo na turizem, ker je to primarna panoga, še vedno pa moramo imeti tudi druge alternative. Portfolio mora biti odvisen od več faktorjev.

Veliko stavite na dogajanje. Zakaj?

V Sloveniji je s prihodom krize prišlo tudi do neke apatije. Ne gre za stališče kruha in iger. S prireditvami pa smo zagnali nek proces. Ljudje prihajajo, nekaj denarja se obrne. Pri tem potenciramo lokalno – od izvajalcev do proizvajalcev. Zavzemamo pa stališče, da morajo biti primarno zadovoljni domačini. Če bodo domačini zadovoljni, bodo zadovoljni tudi obiskovalci.

Veliko stavite tudi na sodelovanje. Kako sodelujete s svojima kolegoma iz Kopra in Pirana?

Sodelovanja ni nikoli dovolj. Izola je na lokaciji med Koprom in Piranom in to je tudi naša naloga – biti vezni člen. Najbrž ne bomo nikoli govorili povsem istega jezika, vendar gre za enovito področje in sodelovanje je potrebno. Potrebna pa je predvsem kvaliteta. Mi moramo biti drugačni, saj bomo le tako zanimivi, in če bomo zanimivi, imamo možnosti, da bo kdo nekaj naredil pri nas. Imamo znanje, dobre ljudi, odlično lego, smo zelo inovativni, znamo zavihati rokave …

… se pravi, da možnosti so …

Včasih se sprašujem, kako je država kot je Slovenija, ki ima toliko ljudi kot predmestje Milana, ki ima vse možnosti dane na pladnju, prišla do situacije, v kateri se je znašla. Imamo namreč vse pogoje, da postanemo Indija Koromandija.