Gospod Krašovec, vodite veliko podjetje. Nam lahko na kratko orišete, kakšno je bilo v času, ko ste ga prevzeli, in kako ga vidite sedaj?

Iz mojega zornega kota Cimos ni veliko podjetje. Če nanj gledamo iz vidika, kaj predstavlja oziroma pomeni v evropskem prostoru, kjer delujemo, je to majhno podjetje. Če pa Cimos primerjamo s podjetji na ulici Marežganskega upora, kjer se nahajamo, smo pa kar veliki. Resnica je nekje na vmes. Smo srednje veliko podjetje.

Pa je kakšna razlika med Cimosom nekoč in danes?

Bistvene razlike ni, ustvarjamo za avtomobilski trg, morda smo malce bolj razvojno usmerjeni. Glavna razlika je v tem, da se je včasih bolj posvečalo barterju, torej izmenjavi. Lahko bi torej rekli, da je bilo podjetje včasih bolj trgovsko usmerjeno, danes pa je v ospredju razvoj.

Podjetje ste prevzeli leta 1996. Takrat je bilo v zelo nezavidljivem položaju …

V bistvu ga nisem prevzel. Mene so poslali, da uredim, da bi si upniki pošteno razdelili imetje. Zadevo bi morali razprodati, tukaj pa bi moral zrasti velik trgovski center. Moja glavna naloga je bila, da podpišem odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Dobro plačana naloga, relativno lahko – podpišeš in je zadeva rešena.

In kako ste se temu uspeli izogniti? Vemo, da do tega ni prišlo.

Ni se mi uspelo izogniti. Naredil sem napako. Katastrofalno napako. Bil sem radoveden in sem se začel z ljudmi pogovarjati. Klepetati. Potem pa ta naloga več ni bila tako lahka. Zato sem povedal, da tega ne morem narediti. In smo z lastniki našli nek kompromis. Dejali so, da velja poizkusiti.

Zakaj je bila to napaka?

(Smeh) Zato, ker svoje naloge nisem izpolnil. Dobil sem nalogo, vedel sem, kaj bi moral storiti, nalogo sem sprejel …

Niste pa je  izpolnili …

Res je. Nisem je izpolnil. Popolna napaka.

Barko ste zapeljali v drugo smer. Danes je Cimos stabilno podjetje.

Res je stabilno, pa vendar nimam nič pri tem. Zasluge za ohranitev družbe imajo drugi. To so ljudje, ki imajo neko znanje. Specifično znanje, ki sem ga prepozal ob pogovoru z njimi. Jasno mi je bilo, da bi, v kolikor bi izgubili službo, v našem okolju težko našli drugo zaposlitev. Vse je bilo navezano na avtomobilsko industrijo, konkretno na francoski trg. Kaj bi ti ljudje lahko počeli drugega? Podjetju je tedaj šlo slabo predvsem zaradi dolgov, a pri tem ljudje, ki so tu delali, niso imeli nič. To je bila druga zgodba. V vladi so takrat nekateri to razumeli in dejali: “Pa poizkusimo!”

Danes velja neko splošno prepričanje, da je Cimos tesno povezan z vami osebno. Slišati je celo, da bi lahko družba, v kolikor bi se umaknili z mesta direktorja, kaj kmalu zaprla svoja vrata.

(smeh) Kje pa. Od mene je bolj malo odvisno. No, vsak lahko določeno zadevo kadar koli zminira. Podiranje ni težko, zadošča že malo poguma in nič znanja. Vtis, ki se ustvarja, da je vse odvisno od mene, je lažen. V Cimosu je veliko ljudi, ki točno vedo, kako zadeve potekajo. Povsod pa moraš imeti neko figuro, ki je na čelu, in navadno se tej se pripisuje marsikaj ...

Cimosovo poslovanje je pozitivno, nekaj težav naj bi vam povzročali krediti. Ali to drži? Jih res s težavo odplačujete?

Nič drugačni nismo kot vsi v Evropi. Če kogar koli od nas, ki je vzel kredit, pozovejo, naj ga jutri odplača, mislim, da ga nihče ne more. Če me sprašujete o tem, ali lahko v trenutku poplačamo vse kredite, je moj odgovor ne. Takoj se sesujemo.

Kako ste občutili krizo?

Naročila so v določenem trenutku padla za kar četrtino. Jasno, prva dobrina, ki so se ji ljudje odpovedali, so bili avtomobili. Mi pa naših proizvodov, ki so zelo specifični - od zglobov za točno določeno znamko dalje - nismo imeli kam plasirati ...

V Sloveniji so velik problem t.i. tajkunske zgodbe, ki so se ob prihodu krize sesule kot hišica iz kart. Koliko je resnice v govoricah, da ste tudi sami želeli narediti takšen prevzem podjetja?

To možnost sem imel. Tukaj ni nobenega dvoma. Bil sem eden redkih, ki je vedel, koliko je podjetje sploh vredno. Lahko bi ga kupil za simbolično ceno. Morda ne ravno za en evro, za tri plače pa bi se že dalo ...

… Ampak …

Veste, premoženje je hudičevo breme. Mene zanima uživanje. Tisti, ki si rad naloži breme, je pač šel v to, morda tudi iz kakšnih drugih vzgibov … Že avto je breme. Potrebno ga je peljati na servis, pa poravnati zavarovanje ... Če tega ne narediš, te kaznujejo. Kakšno breme je šele, če kupiš podjetje!?

Pa vi uživate?

Seveda! To je moja dolžnost. (Potrka po leseni mizi pred seboj.) Vsekakor upam, da mi ne bo treba nikdar delati.

Ali nam lahko razkrijete višino vaše letne plače?

Vsi moji prejemki v lanskem letu, ki vključujejo tudi potne stroške, dnevnice in seveda plačo, znašajo okrog 145 tisoč evrov.

Je torej vaša plača nižja od večine vodilnih slovenskih managerjev?

Tega ne bi vedel. Vem, da dobro zaslužim, in da s tem, kar dobim, uživam. To mi omogoča vse, kar potrebujem. No, lahko bi imel tudi višjo plačo, ampak me to ne zanima. Če bi zaslužil več, bi to lahko že bilo breme.

Verjetno pa vam ni v breme rokomet. Od kod pravzaprav izvira vaša strast oziroma ljubezen do rokometa?

Nimam pojma, kaj je to ljubezen (smeh).

No, pa reciva temu Cimosovo udejstvovanje v tem športu.

To nima nič skupnega ne s strastjo ne z ljubeznijo. Če v nekem prostoru nekaj ustvarjaš, moraš nekaj tudi vrniti. Razmišljali smo, kaj narediti, da bi se začelo otroke usmerjati v šport. Poskušali smo izbrati disciplino, ki bi jo postavili dovolj visoko, da bi to lahko bil zgled za mlade, da se tega lotijo.

In zakaj ravno rokomet?

Rokomet v Kopru relativno slabo razvit. Videli pa smo potencial, ki so ga kazali otroci po šolah. Nogomet je bil takrat dobro pokrit s sponzorji, ravno tako košarka, še bolje je bilo poskrbljeno za odbojko. Rokomet pa je bil podhranjen. Če pa me vprašate, zakaj moški rokomet, je odgovor enostaven. Zato, ker sem na tribuni raje obkrožen z dekleti (smeh).

Ekipa Cimosa že nekaj časa igra na visoki ravni. Menite, da bo tako lahko tudi v prihodnje?

Težko je presojati, kaj se bo zgodilo. Dejstvo je, da se je rokomet v Kopru prijel. Želel bi, da ostane na visokem nivoju. Predpogoj za to pa je, da se Piran zbudi, da se Izola obdrži vsaj na sedanjem nivoju, da se Sežana in Kozina dvigneta tam, kjer sta nekoč že bili. To bi bila neka zanesljiva podlaga. Ker ravno ti dvoboji držijo vse na visokem nivoju.

Na tekmi Lige prvakov proti Atleticu je bil izobešen transparent z napisom “Hvala, g. Krašovec.” Kaj vam to pomeni?

To pomeni, da so ljudje spoznali, da je rokomet dobra stvar v Kopru. In to je že nekaj, kar nakazuje, da bo koprski rokomet tudi čez deset let nekaj dobrega.

Koliko časa se še vidite na čelu Cimosa in kakšne cilje imate za prihodnost?

Za prihodnost nimam načrtov. Rad bi užival še približno sto let. Od tam naprej pa ... Bom že sproti videl, kaj bom počel.