Ob govoru, ki ga je imel Xi Jinping pred delegati partijskega kongresa, se je človek lahko le tiho namuznil. Med kapitalizmom in komunizmom je danes več sorodnosti kot razlik. Ko je novi generalni sekretar kitajske partije (in hkrati eden najvplivnejših ljudi na tem planetu v naslednjem desetletju) spregovoril o izzivih novoimenovanega vodstva, je omenjal skorajda identične probleme, s katerimi se danes sooča posttranzicijska Slovenija. Če odmislimo vedno manjše razlike v političnem sistemu in gospodarski ureditvi, potem so ključni problemi obeh držav enaki – korupcija, klientelizem, vedno večje socialne razlike med državljani in odtujenost oblasti od ljudstva.

Nove realnosti 21. stoletja

Ironično, a resnično: Kitajska je največje kapitalistično gospodarstvo na svetu, ki se ne sooča z recesijo. Političnih reform od novega vodstva sicer ni pričakovati, toda zahodne demokracije se že nekaj let ne obremenjujejo več s človekovimi pravicami na Kitajskem, statusom Dalajlame ali položajem na okupiranem Tibetu. Zmagal je pragmatizem številk. Če bo motor, ki generira kitajsko gospodarsko rast in BDP, še naprej gladko tekel, bomo od tega vsi nekaj imeli. Demokracija je kolateralna škoda ekonomskih interesov. Redke države si lahko privoščijo načelno zunanjo politiko, ko gre za tako pomembna vprašanja. Sploh v obdobju, ki v nekaterih evropskih državah že spominja na čase Vélike depresije (Great Depression) v tridesetih letih 20. stoletja.

Navaditi se bo treba, da je Kitajska druga največja ekonomija na svetu in da bo konflikt z Združenimi državami, ki branijo svoj globalni primat, že na srednji rok neizbežen. Kot vse kaže, bomo kratko potegnili zlasti Evropejci. Za marsikaterega politika stare šole bo to kulturni šok, nekaterim bo zaradi tega padla krona z glave. Sploh ob spoznanju, da od posebnega partnerstva med Evropo in Združenimi državami vsak dan ostane manj oprijemljivega. Zavezništvo v vojaškem smislu pač ne pomeni tudi ekonomske lojalnosti.

Že kakšno leto Američani niti ne skrivajo več, komu gredo njihova pozornost, ambicije in pričakovanja. Upokojeni načelnik generalštaba je pred nekaj meseci na CNN razlagal, da je za ameriško vojsko strateško najpomembnejše odslej dogajanja na Daljnem vzhodu, predvsem Vzhodno- in Južnokitajsko morje. Združene države krepijo svojo vojaško navzočnost celo v državah, ki so bile nekoč kitajske zaveznice in ameriške sovražnice, denimo Vietnam.

Kam bo šla Evropa

Opazovalcem ameriške predsedniške kampanje prejšnji mesec ni ušel zanimiv detajl med debato o zunanji politiki, kjer sta Obama in Romney komaj izrekla ime Evrope. Morda sta jo omenila dvakrat ali trikrat. Kitajska je bila deležna približno petnajstkrat, morda celo dvajsetkrat večje pozornosti. Ta trend se bo zagotovo potrdil tudi januarja 2013 v inavguracijskem govoru predsednika Baracka Obame. Lahko bomo veseli, če bo Evropo omenil vsaj dvakrat. Kitajska bo brez dvoma zmagala v številu omemb, visoko pa bosta kotirala tudi "malopridni" Iran in bližnjevzhodni zaveznik Izrael, ki Beli hiši spet povzroča sive lase z odločnimi vojaškimi akcijami proti Hamasu, čigar pripadniki so v zadnjih tednih na izraelska mesta in naselja izstrelili več sto raket.

Za egocentrične Evropejce je nova geopolitična realnost, ki jo sproža vzpon Kitajske in ameriški fokus nanjo, brez dvoma boleče dejstvo, na katerega se bo treba šele navaditi. Preusmerjanje ekonomskih, političnih in vojaških tokov – nekako v tem vrstnem redu – iz Evrope na Azijo ni nekaj, kar bi se začelo včeraj. To je proces, ki traja že desetletje in ki ga je recesija v Evropski uniji zgolj pospešila.

Da bi mi, Evropejci sploh lahko razumeli, kaj se dogaja z nami, bi morali namesto iz žabje na svet okoli nas pogledati s ptičje perspektive. S tem v zvezi se spomnim pogovora, ki sem ga imel na začetku oktobra v Piranu: Na vašem mestu bi razmišljal o selitvi iz Evrope. Vaš kontinent je star, demografsko izčrpan in ekonomsko neperspektiven. Verjetno vas lahko v prihodnosti rešuje le turizem, drugače pa ne vidim rešitve za Evropo …

Tako nekako mi je prejšnji mesec svetoval futurolog Jose Cordeiro, ko sva pila kavo in debatirala o izzivih 21. stoletja. Njegova neizprosna neposrednost me je tako zmedla, da sem ga lahko vprašal samo še to, kam naj se preselim, če hočem ubežati grenki usodi stare matrone Evrope. V Kalifornijo pojdite, je bil odrezav. Tam je dobro podnebje in tudi pogoji za posel so zaenkrat še odlični.

Kitajski velikan

Evropejci se bomo morali navaditi večjo pozornost namenjati dogajanju v Aziji, predvsem na Kitajskem. In sicer v različnih kontekstih. Moj prijatelj, Slovenec, ki živi v kalifornijskem Palu Altu, je svojemu otroku v šoli za tuji jezik že izbral kitajščino. Nedvomno zelo pametna odločitev. Koliko osnovnih ali srednjih šol v Sloveniji ponuja možnost učenja kitajščine?

Navaditi se bomo morali tudi medijskega spremljanja dogajanja na Kitajskem, saj bo od tega naše gospodarstvo odvisno precej bolj kot od dogajanja v Združenih državah Amerike. Takšen duhovni preskok ne bo enostaven, predvsem pa bo vzel nekaj časa. Na vseh področjih sta fascinacija in predvsem fiksacija z Ameriko takorekoč integrirana v našo percepcijo realnosti. Prometna nesreča v Teksasu, v kateri je umrl otrok, je deležna približno tolikšne pozornosti kot katastrofa na Kitajskem, v kateri je umrlo nekaj deset ali celo sto ljudi. To ni nobeno pretiravanje ali manipulacija, temveč preprosto in empirično dokazljivo dejstvo.

Glede na to, da smo ameriške volitve spremljali skoraj tako intenzivno kot domače, bi lahko nekaj besed namenili tudi bodočemu šefu kitajske partije. Xi Jinping je z 59. leti relativno mlad in je za Kitajca nadpovprečno visok (meri čez meter osemdeset). Velja za zmernega, brezhibnega profesionalnega politika, izhajajočega iz partijske družine (njegov oče je bil podpredsednik vlade v maoističnih časih, vendar je postal žrtev kasnejše kulturne revolucije).

Xi Jinping – britanski Guardian verjetno zaradi visoke postave nekolikanj zajedljivo imenoval "big personality" – je odraščal kot del politične elite, ki so jo trideset let pripravljali na prevzem oblasti in kontinuiteto režima. Njegova družina je prav tako brezhibna: glamurozna žena Peng Liyuan je pevka v vojaškem orkestru znamenite kitajske osvobodilne vojske, hči pa študira na Harvardu. To seveda ne pomeni, da je novi šef kitajske partije liberalec. Dokazuje kvečjemu to, da je kot pripadnik politične elite dovolj premožen, da je hčer poslal študirat v Ameriko in s tem nehote razkril kitajski pragmatizem 21. stoletja: iz zahodnega, kapitalističnega sveta vzeti najboljše, kar ta ponuja, in to smiselno inkorporirati v kitajski sistem, ki počasi, a zanesljivo postaja najmočnejši gospodarsko-politični razvojni model na planetu.

Paradoksalno je, da združuje svetova, ki sta bila pol stoletja v hladni vojni.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zakaj ne bom volil Türka

Golazen, trenirkarji in lenuhi

Amerik@