Senzacionalno je odkritje preiskovalnega novinarstva na prvi strani Dela, ki je izbrskalo skrito preteklost našega edinega kardinala in našlo njegovega domnevnega sina. Kot nekdanji urednik bi lahko odgovorni urednici Romani Dobnikar Šeruga in predsedniku uprave Juriju Giacomelliju spontano čestital, kajti njun medij je dokončno razkrinkal sprevrženost in dvojno moralo Franca Rodeta.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta, na prvi pogled fenomenalni dosežek slovenskega žurnalizma mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja kajpak tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Sveta trojica nesrečnikov

Protagonist intrigantnega Delovega razkritja je eden manj priljubljenih cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem v zadnjih sedemdesetih letih. Le kontroverzni škof Gregorij Rožman in njegov naslednik Anton Vovk sta bila na slabšem. Prvi deloma tudi upravičeno, kajti kot goreč antikomunist se nikoli ni opral krivde medvojnega spogledovanja z okupatorji.

Še bolj so sovražili Vovka, ki jo je hudo skupil na železniški postaji v Novem mestu, kjer ga je leta 1952 skupina udbovcev polila z bencinom in zažgala. Zaradi opeklin je ostal iznakažen do smrti, hud incident v Sloveniji pa je tako razbesnil maršala Tita, da se je zaklel, da njegova noga ne bo nikoli stopila v Novo mesto, v »onaj grad, gdje pope pale«.

Slovenska percepcija duhovnikov je od pamtiveka bipolarna; na eni strani obožujemo lik domoljubnega, poštenega in skromnega duhovnika, kakršnega je naslikal France Bevk v romanu Kaplan Martin Čedermac, na drugi pa nas moti vzvišena, aristokratska in od preprostega življa odtujena duhovščina, kakršno predstavlja gospod Rode in kar je s svojim življenjskim slogom preveč direktno dokazoval. Da se kardinal navdušuje nad dragimi in razkošnimi stvarmi, denimo urami Patek Philippe in Mercedesom AMG, je javna skrivnost.

Robinzon na rdečem otoku

Prvič sem se z njim srečal na neki zasebni večerji, ko je bil še metropolit in ljubljanski nadškof. Ob kozarcu vina in cigaretih muratti ambassador, ki jih je takrat kadil, smo preživeli intelektualno izjemno bogat večer. Kmalu mi je bilo jasno, da so eminenca bržčas najbolj razgledana in izobražena oseba, s katero sem se imel kdaj čast pogovarjati. Njegovo poznavanje svetovne književnosti, filozofije in umetnostne zgodovine me je fasciniralo. Med svojim večletnim bivanjem v Parizu, je razlagal, je imel vsak četrtek prosto popoldne, ki ga je izkoristil tako, da je obiskoval Louvre. Ob takšni referenci sem ostal brez besed.

Večerjo smo raztegnili v triurni pogovor, v katerem se nismo niti dotaknili naše politike in družbenih vprašanj. Dobil sem občutek, da nadškof Rode na nek način prezira svoje sonarodnjake, med katerimi je opažal preveč negativnih lastnosti, manko intelektualnih sposobnosti, razgledanosti in kultiviranosti.

Z marsičem bi se lahko strinjal. Seveda pa je vprašanje, koliko je družbeno ali politično oportuno, če se javna osebnost in cerkvena avtoriteta tako neposredno in včasih celo zaničevalno izraža o svojih sonarodnjakih, njihovi mentaliteti, kulturi in nenazadnje tudi o veri oziroma neveri.

Ko je bil še ljubljanski nadškof, sem večkrat napisal kak komentar, v katerem sem ga vzel v bran. Danes se mi zdi to prisrčno naivno. Triindvajsetletni novinarski smrkavec, ateist in agnostik, izvirajoč iz pretežno komunistične družine, išče svojo novinarsko metafiziko in jo najde v obrambi najvišje cerkvene avtoritete v državi, he he. Z nekakšno voltairovsko gorečnostjo sem branil duhovnika in zagovarjal stališče, ki ga seveda branim in zagovarjam še danes: da ima v svobodni in odprti družbi vsakdo pravico do svojega mišljenja in da se njegova svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Česa Delo ne sporoča

Rodetova zgodovina na Slovenskem je kontroverzna in provokativna, a tudi karizmatična in resnicoljubna. Večina njegovih »spornih« izjav je nastala iz spontanega, neoportunističnega kljubovanja dominantnim družbenim vzorcem, ki so jih mediji nekritično povzemali od politične oligarhije. Če bi bil blag, mil in spravljiv, nikoli ne bi bil stopil iz sence svojega predhodnika Alojzija Šuštarja, čigar figura si po epizodi z Rodetom zasluži beatifikacijo.

Kardinalu lahko marsikaj očitajo. Tudi življenjski slog. Zelo težko pa bi mu kdo odrekal izjemno lucidnost, uglajenost, šarm, iskrenost, resnicoljubnost in načelnost.

Obtožbe, ki jih je proti kardinalu navrglo uredništvo Dela, so tako hude, da si jih ne bi upal priobčiti noben resen, kredibilen in družbeno odgovoren časopis, če ne bi razpolagal s trdnimi, neizpodbitnimi dokazi. Niti nemški tabloid die Bild in britanski The Sun, da ostalega bulvarskega tiska ne omenjam, se brez materialnih dokazov ne bi lotila česa takšnega,.

Domnevam, da se je odgovorna urednica za objavo tako hude zgodbe – Američani bi temu dejali kadeča se pištola, a smoking gun – odločila na podlagi dokazov, ki so neizpodbitni in bodo prestali sodne preizkuse. V tem trenutku še verjamem v njen uredniški profesionalizem, spoštovanje novinarskega kodeksa in predvsem zaupam njeni dobri presoji, da s takšno objavo ne bo prizadeto dostojanstvo človeka, ljudi in bralcev.

Zakaj to pišem? Ker imam resne pomisleke k načinu podajanja zgodbe. V njej so namreč nekateri pomembni deli, kjer prepričljivost odpove, kredibilnost virov pa postane vprašljiva, izjave so kontradiktorne. Tisto, kar me je rednega bralca tujega tiska pustilo v stanju šoka, je neprofesionalnost, ko gre za način navajanja (anonimnega) vira. Vsak novinarski vajenec ve, da je citiranje brez navedbe imena ali priimka avtorja izjave strogo prepovedano. Delo pa si je dovolilo ravno to – kup citatov ljudi, za katere nihče ne ve, kdo so in ali sploh obstajajo. To je hud spodrsljaj, ki si ga resen medij ne sme privoščiti.

Družbena odgovornost lastnikov

Zaradi teh, vsebinskih pomislekov seveda še ni rečeno, da je zgodba o očetovstvu kardinala Rodeta izmišljena. A sodeč po imenih nekaterih vpletenih je razlogov za previdnost in dvom dovolj. Z uredniškega vidika bo bombastično razkritje Rodetovega očetovstva nedvomno doseglo svoj namen, saj je zgodba napisana na dovolj spreten način, da povprečni bralec hitro pozabi na besedo domnevno – in postane prepričan v resničnost obtožbe.

Obtožbe ali obsodbe?! Kardinala niso zgolj obtožili in ga postavili pred hitro sojenje in absentia (v odsotnosti). Delovi inkvizitorji so ga z izvedenimi dokazi rekla-kazala (anglosaksonski hearsay) tudi obsodili. Obstaja kje na tem svetu sodišče, ki bi dejansko nekoga obsodilo s tako majavimi dokazi? Ki bi v simbolnem smislu sodilo Vatikanu na podlagi izjav anonimnih prič?

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

Usoden pa bo tudi razplet te zgodbe; za prihodnost Cerkve na Slovenskem, diplomatske odnose s Svetim sedežem in – nikakor ne nazadnje – za verodostojnost osrednjega nacionalnega časnika.

Ki stoji ali pade na resnici o kardinalovem sinu. To je zdaj neizpodbitno.