Izhodišče poti

Poklicale smo nonota in krenili smo na pot. Avto smo parkirali ob cesti za Marezige. Tam stoji tablica "Pot za srce", ki kaže, kje se začne pohod. Nekaj časa smo hodili ob cesti, kjer so nam rdeče-modri srčki označevali pot. Ob poletni pripeki in slabem vremenu vam ne priporočamo te proge, saj je lahko preveč vroče ali zelo blatno, kar pa ne pomeni, da vas ne bodo vsak trenutek navdušile čudovite barve narave okoli vas. Žal pa te lepote skali tudi kakšno odlagališče smeti.

Vanganelsko jezero

Kmalu smo prispeli do razpotja in izbrali levo, "težjo" smer, če pa ste bolj lagodno razpoloženi, lahko izberete desno, ki je lažja. Med potjo je veliko zanimivosti. Če se ozrete okoli, boste videli kup skalovja, za katerim stoji umetno namakalno jezero. Ko smo prispeli na vrh nasipa, smo srečali mladega ribiča, ki nam je povedal, da tu lovi zelo pogosto in da je ulov dober. Tako smo ugotovili, da je jezero zelo uporabno tudi za ribarjenje.

Na stranpoti

Po pogovoru z ribičem smo se malce izgubili, saj smo znak spregledali in zašli na lepo pot, ki vodi navkreber. Delili smo mnenje, da če je tako urejena, zagotovo nekam vodi in prispeli smo do vinograda. Ubrali smo pot po gozdu in nato se odločili, da gremo po "zverinski" poti. Na njej je bilo veliko stopinj živali in opazili smo tudi veliko gob. Po strmi poti smo prišli do mešanega gozda, kjer prevladujejo borovci.

Ko prispemo pod vrh hriba, doživimo lep razgled na Trst, zdi se, da smo v pravljici. Tam je skrita jasa, kjer smo si odpočili in pomalicali. Opazili smo, da nas je ta pot pripeljala do majhne vasice. 

Bržoni

Tam smo se pogovarjali z vaščani. Prebivalstvo je starejše in zelo gostoljubno. Povedali so nam, da se je življenje v vasi zelo spremenilo in da ni nič več tako, kot je bilo včasih. Eden od vaščanov je pripomnil, da v tej vasi nikoli ni bilo mirno in da so se veliko bojevali za Tita.

Spet smo vzeli pot pod noge, saj nas je čakal le še kilometer do cilja. Tik pred ciljem smo se ustavili pri eni hiši. Pristopil je gospod, s katerim smo poklepetali in izvedeli, da je igral prvega Kekca: "Ja, igral sem ga, ampak to je že dolgo nazaj. Sicer pa se nisem ukvarjal samo s tem, še za veliko drugih del sem poprijel."

Končno smo prispele do vrha in zaključile razgiban 90-minutni, a najboljši pohod, kar smo ga kdaj imele.                                                                       

Če ste polni energije in veliki ljubitelji narave, je ta pot prav zagotovo narejena za vas.

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek