Odbor DZ za zunanjo politiko je imel na mizi dva predloga. Tistega, ki ga je pripravila strokovna komisija pod budnim očesom mednarodnih odvetnikov, in tistega, ki so ga pripravili v zavodu 25. junij. Po maratonski deveturni seji so se poslanci odločili, da podprejo prvega. "Predmet spora je določen, tudi memorandum, torej naša argumentacija, kje bi morala potekati meja med državama," je včeraj pojasnil minister za zunanje zadeve Karl Erjavec.

Predlog Zavoda 25. junij je bil popolnoma ignoriran, to pa so predstavniki slednjega sprejeli s precejšnjo grenkobo. V sporočilu za javnost so že zapisali, da če bo vlada sprejela takšen predlog, kot ga ima na mizi, se bo Slovenija po vsej verjetnosti zavestno odrekla svojemu statusu pomorske države. Zato v Zavodu 25. junij vendarle upajo, da vlada ne bo potrdila dokumenta, ki ga je predlagalo Ministrstvo za zunanje zadeve in "da bodo naslednji dnevi izkoriščeni za iskanje in sprejetje dobrega kompromisa med obema predlogoma s ciljem, da arbitražni tribunal dobi vsaj možnost za določitev pravične meje med Slovenijo in Hrvaško, kar bo tudi temelj stabilnosti in dolgoročnih dobrososedskih odnosov".

Zavod 25. junij se boji, da bo škoda nepopravljiva

Predlog, ki ga je pripravila skupina na zunanjem ministrstvu, bi namreč po mnenju Zavoda 25. junij v primeru potrditve na vladi in v parlamentu v nespremenjeni obliki pomenil, da se Slovenija vsaj 99 odstotkov zanesljivo odreka celovitosti Piranskega zaliva in teritorialnemu stiku z mednarodnimi vodami, do katerega bi prišli z upoštevanjem mednarodnega prava.

Na pomen pravilne artikulacije zahtev Slovenije opozarja tudi Marko Pavliha, vodja katedre za pomorsko pravo na Fakulteti za pomorstvo in promet. Ta je zapisal, da imajo naši politiki sedaj v rokah zgodovinsko priložnost, ki pa se lahko ob napačnih interpretacijah, argumentacijah in zahtevah sprevže v nov strateški fiasco, ki bi ga v prihodnosti še kako občutili.

Sam je sicer še pred referendumom nasprotoval arbitraži kot obliki rešitve za omenjeni spor, kljub temu pa je potem, ko je javnost odločila, da bo sodišče imelo zadnjo besedo, večkrat opozoril na korake, ki jih Slovenija mora prehoditi. "Če bomo terjali 100, bomo najverjetneje prejeli manj, recimo 70, če bomo vztrajali pri 130, nam utegnejo prisoditi 100. Kakopak pobožna hotenja niso dovolj, zato moramo zaradi kredibilnosti in prepričljivosti podkrepiti sleherno trditev vsaj z zadostnimi argumenti, če že nimamo dobrih ali odličnih. Pretirano skromna, popustljiva in servilna drža nas lahko znova prikrajša za dragocen del državnega teritorija, kar bi povzročilo nepopravljivo škodo," je zapisal. Pri Pavlihi je sicer že dalj časa slutiti slab občutek zaradi arbitraže, to pa tudi zaradi neodločnosti Slovenije. Ko je bilo v arbitražno sodišče potrebno imenovati svojega arbitra (enega izbere Hrvaška, enega Slovenija, trije so nevtralni pravniki svetovnega kova), je Slovenija izbrala "zmernega" in mednarodno priznanega, predvsem pa nepristranskega Jerneja Sekolca, Hrvaška pa Budislava Vukasa, ki je vse prej kot nepristranski. "Ko je bilo znanih vseh pet arbitrov, sem z utemeljitvijo predlagal izločitev nedostojnega hrvaškega razsodnika, vendar je prevladal politični pragmatizem, bržkone zaradi pritiskov najmanj enega gostujočega veleposlanika," je še pojasnil Pavliha, ki pa vidi možnosti, da do arbitraže sploh ne bi prišlo.

Je možno, da do arbitraže ne pride?

"Šušlja se, da obstajajo pravni vzvodi za ustavitev arbitražnega postopka, bodisi zaradi neopravičene zamude pri predložitvi memoranduma ali izpodbijanja pristojnosti arbitrov. Menim, da bi bilo kakršnokoli izigravanje arbitražnega sporazuma sramotno za našo državo, zato bi se morali potruditi, da dosežemo obči kompromis glede mejnih pričakovanj in pravočasno dostavimo celotno arbitražno gradivo."

Pri vsem skupaj pa velja prisluhniti enemu od najboljših evropskih mednarodnih pravnikov Marttiju Koskenniemiju, ki nam svetuje, naj vodimo vse arbitražne postopke in naj gredo stvari skoraj do konca, nakar pa pet minut pred arbitražo potegnemo primer nazaj in se dogovorimo. "Tako nam svetuje, da bi med postopkom izvedeli vse, kar je bilo mogoče, a zdaj naj ne odločijo zunanji ljudje, zdaj ko smo poslušali drug drugega, lahko to rešimo sami," še zaključuje Pavliha. 

Več iz rubrike Morje:

Začela se je obnova, črni privezi ostajajo

Omejitev plovbe po kanalu Sv. Jerneja

Delfin se je ujel v ribiško mrežo