Glede okusov je, kot je dejal, še vedno največ povpraševanja po klasičnih okusih, čokolada, vanilija, lešnik, jagoda, limona in jogurt. "Morda se v poletnem času nekoliko poveča povpraševanje po sadnih okusih, vendar klasika je klasika." Kot pravi, se ljudje najpogosteje odločimo, da bomo sladoled vzeli v kornetu ali v lončku in ga pojedli po poti. Kriza je sicer udarila tudi na tem področju, kupna moč je za okoli 15 do 20 odstotkov padla tudi pri sladoledu, vendar si ga ljudje po njegovih besedah še vedno privoščijo. "Res pa je, da so vse bolj pozorni na to, kaj bodo za svoj denar dobili. Vsega povprek ne bodo kupovali in na nas je, da se potrudimo in v smislu kvalitete ponudimo čim več," je dejal.

V primeru diete boste nedvomno prihranili nekaj kalorij, če boste namesto čokoladnega naročili limonin sladoled. Tega izdelujejo z vodo in ne z mlekom, zaradi česar je veliko manj kaloričen. Vsako leto je na tržišču tudi več novih okusov sladoleda, bistvene novosti pa so v sami pripravi sladoleda, pojasnjuje Piščanc. Vse več je nizkokaloričnih sladoledov, brez saharoze, brez glutena in podobnih novosti.

Sam se je s sladoledom začel ukvarjati pred 12 leti. V koprski Supernovi toči sladoled v aparatu, tisti klasični, obrtniški sladoled pa prodaja v ljubljanski Supernovi na Rudniku. Kot je pojasnil, je razlika v kremoznosti sladoleda. V Kopru je ta veliko bolj kremozen, manj hladen (minus sedem stopinj C), klasični sladoled pa ima temperaturo okoli minus 15 stopinj C. Surovine so enake, recept pa je drugačen. V Ljubljani imajo okoli 50 okusov, dnevno pa jih ponujajo okoli 28. Nekateri okusi (dobra polovica) so konstantni, ostali se izmenjujejo.

Klasični sladoled se izdela tako, da v pasterizatorju pripravijo sladoledno osnovo (mleko, smetano, nekaj vrst sladkorja in stablizator, ki jih poveže skupaj). Ta zmes je osnova za dodajanje različnih okusov. Sladoled je nato pripravljen v sedmih, osmih minutah. "Kvaliteta sladoleda je odvisna od celotnega procesa, sprva od kakovosti surovine, nekateri dodajajo arome, ki so povsem nekaj drugega kot paste. Pri mleku v prahu imaš od 100 do 200 odstotne razlike. V naših sladoledih je najmanj 30 odstotkov sadja, več kot 40 se ne da, saj potem že zmrzuje," pravi.

Tudi med obrtniškimi sladoledi so razlike velike. "To je kulinarika. Nekomu, ki je virtuoz v kuhinji, je najprej pomemben izdelek, šele potem zaslužek. Dober izdelek pa lahko ustvari tudi zaslužek. Je razlika, če delaš sladoled z odnosom ali za biznis. Te poti se ne da skrajšati."

Po njegovih besedah imamo na Obali zahvaljujoč nekaterim posameznikom, ki so postavili visoke standarde, in kvalitetnim dobaviteljem zelo dober in visoko kakovosten sladoled. "Če primerjamo nas z Italijani, smo nekateri tudi v Italiji v samem vrhu, te nekdanje razlike so se zelo izenačile," je pojasnil. Tudi sam znanje vsako leto dopolnjuje v Italiji. Na vprašanje, če je možno že vizualno oceniti, če bo sladoled dober, pa je odgovoril, da ne, saj se da kupca prelisičiti. Tako nam ne preostane drugega, kot da ga poskusimo.