ISTRSKI VAMPIR: Neverjetna zgodba Jureta Grande, ki je postal znan mnogo pred Vladom Drakulo

Istra

V zgodovino vampirjev se je na račun Janeza Vajkarda Valvazorja s krvavimi črkami zapisal Jure Grando iz Kringe pri Pazinu. Ta za noč čarovnic zagotovo ne bo strašil, saj so ga vaščani dokončno ubili leta 1672. Pa tudi sicer ni potrebno odpotovati v Transilvanijo, da bi spoznali domovino vampirjev, saj ti prihajajo iz Istre in Srbije. Pa tudi cerkev Svete Foške, kjer naj bi strašila ženska silhueta, je od Kopra oddaljena le slabo uro vožnje.

Janez Vajkard Valvazor je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal nenavadno zgodbo o Juretu Grandu, ki ni bil le prvi istrski, temveč tudi prvi evropski vampir zabeležen z imenom in priimkom. Valvasor je zgodbo iz Kringe objavil v Nemčiji, v Nürenbergu leta 1689. Pazinska grofija je leta 1656 umrlega Granda pokopala po krščanskih običajih, a so ga po pogrebu videli, kako se še vedno sprehaja ponoči. Prikazoval se je vaščanom, taval po ulicah in trkal na vrata. Najbolj je martretiral svojo ovdovelo ženo Ivano. Na vrata doma, kjer je potrkal, je v naslednjih dneh zagotovo nekdo umrl. In vaščani Kringe so se odločili temu narediti konec.

Mračna noč 16 let po smrti istrskega vampirja 

Tako se je neke mračne noči leta 1672 devet vaščanov ter vaški poglavar in svečenik odpravilo na pokopališče. Bili so odločeni obračunati s skušnjavo, ki je 16 let terorizirala vas. Tiste mračne noči so odkopali Grandov grob in v njem našli ohranjeno telo z rožnatim obrazom in otečenimi lici. Po neuspešnem zabadanju z glogovim kolcem so vampirju odtrgali glavo in zaprli grob. Grando od tistega dne ni nikoli več vznemirjal meščanov Kringe.

Kringa

Štrigon: sova, ki je otrokom in dojiljam izpila mleko ali kri 

Verovanje v vampirje, ki po smrti živijo v svojih grobovih in napadajo urejene, zdrave ljudi, da bi jim izpili kri, ni bilo značilno samo za Istro. V vampirje so verovala mnoga ljudstva ob Donavi - Vlahi, Srbi, Bolgari. Verovanje pa se je razširilo tudi med severne Slovane. Jure Grando je eden redkih, ki se je zapisal v zgodovino in postal legenda. Istrski sinonim za vampirja je štrigon, izhaja iz latinske besede strix. Tako so poganski Rimljani imenovali nočno ptico sovo, ki je otrokom in dojiljam izpila mleko ali kri.

Na vampirjih nas privlači skoraj vse 

Vampirje so včasih opisovali kot nabuhle, rdeče pošasti obdane s temo. Po podobah iz 19. stoletja imajo bledo, mrzlo kožo, rdeče, zlate ali črne oči in velike sprednje zobe. Lahko so jasnovidni, znajo brati misli in imajo izostrene čute, ne morejo pa se videti v ogledalu. Po legendah naj bi nas na njih privlačilo prav vse, od glasu, obraza in celo vonja. Po legendah naj bi vampirja ubil ošiljen glogov kol, s katerim se mu prebode srce, sončna svetloba in ogenj. Odganja ga česen.

Zgodba vedenge iz srbske vasi Medvedja

V 18. stoletju so trije zdravniki iz vojske avstrijskega cesarja Karla VI napisali poročilo. Prestrašeni vaščani naj bi jim pripovedovali o doživetjih z vampirji, zato so v dokaz izkopavali trupla. Njihove ugotovitve so sledeče: 12-letna Stana je imela ob izkopu nerazpadlo truplo, krvne žile niso bile zamašene. Jetra, vranica in srce so bili sveži kot pri živem človeku. Truplu so odpadli stari nohti in zrasli novi.

60-letno Milico so izkopali 90 dni po pokopu. V prsnem košu je imela tekočo kri. Telo je bilo ob seciranju zaobljeno, čeprav je bila v času življenja koščena. Ljudje so povedali, da je jedla meso ovc, ki so jih pobili vampirji in je verjetno zaradi tega tudi sama postala vampirka.

Znake vampirizma – sveža kri, ohranjenost telesa in organov – so zdravniki ugotovili tudi pri 16-letnem Miloju, 17-letnem Joakimu, Ruši, pri 23-letnem Radetu in Stančetu. Po raziskavi so vamprijem odsekali glave in trupla sežgali.

Sveta Foška

Straši blizu Peroja, kjer so ugodni pogoji za zdravljenje 

Cerkvica svete Foške stoji pri Batvačih, blizu Peroja v Istri. Gre za srednjeveško, triladijsko baziliko, ki je bila zgrajena na začetku 7. stoletja. Gre za romarski kraj, kjer naj bi po pričevanjih prišlo do čudežnih ozdravitev. Radiestezisti naj bi v okolici cerkve ugotovili ugodne pogoje za zdravljenje.

Foška je bila rojena leta 235 v Ravenni. Pri 15 letih so jo obglavili.

Cerkev je priljubljena turistična točka in na forumih je mogoče prebrati, da so psi med obiskom cerkve podivjali ali se vedli nemirno. Nekateri pravijo, da so na sredini dvorišča pred cerkvijo večkrat videli silhueto ženske v temnem ogrinjalu, ki je dvignila glavo in jih nepremično gledala v oči. Kakorkoli, Istra je v teh dneh prečudovita in če hrepenite po nenavadni izkušnji, morda se vam nasmehne sreča in se vam bo žena v temnem ogrinjalu zazrla v oči.

Deli novico:

srka |  17 .11. 2015 ob  10: 02
Prebivalci ruralne pokrajine Istre so priznavali krščanskega Boga in se držali pravil krščanstva. Vendar so vzporedno verovali tudi v nižja bitja - zle sile, kot so: štriga, štrigon (čarovnica, čarovnik), ki imajo vpliv na ljudi, živali in rastline; okoldak - krvoses (samo moški) in mrak - močna nevidna sila, ki se je razvila v podobo belega ali črnega psa, dobrikajoče se mačke ali žrebeta. Proti tem silam so se obvarovali s čaranjem. Čaranje je bila domena nekaterih posameznikov, žensk in moških, specializiranih za zdravljenje ljudi in živali. Vsem prizadetim z zlom so pomagali vračati dobro dobri štrigoni. Vsi namreč, ki so se ukvarjali s čaranjem ali zdravljenjem so morali obvladovati pozitivne in negativne silnice. Ta ambivalentnost pomeni, da so znali tako uročiti kot "odpraviti" oziroma pozdraviti urok. Dobrim štrigonom so pravili krsniki in krsnice. Čarali so za ljudi in za živali: za slab pogled, ki je povzročil slabo telesno počutje ali glavobol. Uročenega so pozdravili z žerjavico, skodelico vode in molitvami. Da te ne bi uročila štriga, ko si šel mimo nje, je bilo treba skrivaj v žepu "držati ruge"in drobno pljuvati vstran. Moški je moral zavihati eno hlačnico, otroci in ženske pa so morali vsaj en kos spodnjega perila obleči narobe.
Na podoben način so čarali tudi zoper nahod, vročino, gliste, slabo (hudobno) kri, tako za ljudi kot tudi za uročene in hudobne živali.
Okoldak - krvoses je bil večinoma moški, pa tudi redke štrige, ki so pile kri otrokom. Okoldak je podnevi živel normalno življenje, ponoči pa je odšel drugim pit kri. Da bo preprečili prihod okoldaka so zabadali v vrata, posebno pa v ključavnico nož, da bi se okoldak zbodel v oko ali v jezik, saj je prihajal v hišo skozi ključavnico. Takega moškega so se ljudje malce izogibali, vendar ni bil on kriv, da je bila v njem zla sila. Vaščani, ki so bedeli pri takem umirajočem so izjavljali: "Takoj ko je umrl, je iz njega šla zla duša; skozi usta je šinilo nekaj sršenu podobnega." Tretja zla sila je bil Mrak. Izogibali so se ga, kajti on pride, ko gre sonce dol. Zato je treba biti ob mraku v hiši, posebno otroci in mlade živali. Mrak je vzel ljudi in živino ter jih odnesel na najbolj nemogoča mesta (brežine, žlebovi, na morje), kjer so jih našli vse izmučene. Kraj najdbe je izdala štriga. Za varnost so otrokom okrog vratu zavezovali rdeč trak. Izogibali so se križišč cest in določenih mest. Mrak se je prelevil v podobe mačke, psa ali žrebeta in je nenehno rasel.
ale |  28 .10. 2015 ob  15: 19
štrigon,
lik bika s človeško podobo je poosebljal mrak/ orko.
ale |  28 .10. 2015 ob  15: 17
Istrski sinionim za vampirja ni štrigon. Izraz šrtigon/štriga je sinonim za izraz zdravilec. Ravno tako niso verovali, da se zdravilci/zdravilke spremenijo v sove.
Al Capone |  28 .10. 2015 ob  13: 47
-2
Namesto vampirjev imamo zdaj begunce,ki pijejo kri slovenskemu narodu.
satir |  28 .10. 2015 ob  11: 39
Štrigon je sestavljen iz Zidarja, Bavčarja, Janše in Šrota... v glavnem pije kri svojega naroda
Štrigon |  28 .10. 2015 ob  11: 15
Kaj ni Štrigon pol bik pol clovek?
Ma |  28 .10. 2015 ob  09: 06
jih je moral skaditi kar nekaj, da ima tako krvave oči =)
FACCI RIDERE!!!!!!