Začel bom nekako takole. Ko sem bral zgodovino vaše družine, sem ugotovil, da ste "usodno" povezani z morjem.

Ta trditev drži, saj je priimek Fonda že stoletja prisoten na območju Istre. Je pa tudi res, da smo ob proučevanju družinskega drevesa ugotovili, da je bila vedno vezana na morje in zemljo.

Nam lahko na kratko orišete, kako se je vse skupaj začelo, kako je prišlo do ribogojnice Fonda, sprva zamisli, nato pa do realizacije?

Ribogojnica je bila neke vrste romantična ideja mojega očeta in brata, ki sta imela podjetje, ki se je ukvarjalo z vsem, kar se dela pod vodo, se pravi z gradbenimi deli, vzorčenjem, snemanjem in vzdrževanjem. Oba biologa, potapljača in strastna ribiča. Ugotovila sta, da v vodi ni več rib. Še trideset let nazaj je bila ta situacija povsem drugačna in razmišljala sta, kaj bi lahko naredila sama.

Oče je imel projekt, to so umetni podvodni grebeni, ki bi bili namenjeni ribam. Naše dno je namreč zamuljano, kar je naravno, ampak to ni prostor, kjer bi lahko ribe živele. Takrat nikakor ni mogel dobiti dovoljenj od pristojnih ministrstev, je pa prišla priložnost, da bi se začel ukvarjati z gojenjem rib ...

... torej je bilo vse skupaj skoraj naključno?

Nad tem sta se oba povsem navdušila. Govorim pa, da je bila to romantična ideja, ker za tem ni bilo ekonomske računice. Šlo je samo za to, da se bo vzgajalo res dobre ribe, da se jih ne bo izkoriščalo v naravi. To je bila ideja. Je pa težava v tem, da gojene ribe ne veljajo za najboljše. Tudi sama sem bila takrat skeptična, dejala sem, da gojenih rib ne maram. Pa je oče rekel: "Ne, mi smo vsi biologi in bomo upoštevali vse točke, kjer lahko vplivamo na kvaliteto in naravo. Naredili bomo najboljšo ribo, kar lahko."

Dejansko je tako stvar “zalaufala”. Takrat je omenjeno podjetje zelo dobro poslovalo in je to bil nek stranski projekt, kaj lahko vrnem okolju. Pa tudi oče je vedno misli, da bo to lahko počel mimogrede. Na koncu pa je vse skupaj stvari obrnilo na glavo, ribogojnica je zelo zahtevna. Ona dva sta že naredila zelo dobre ribe, a to je le pol zgodbe. Te ribe je potrebno prodati in to po višji ceni, ker je bilo vanje veliko vloženo.

Kdaj pa ste vse skupaj zagnali in ali bi si danes upali reči, da je to zgodba o uspehu?

Začeli smo leta 2003, aprila bo torej jubilejnih deset let, naša blagovna znamka pa je stara šest let. Kar se tiče uspeha, to je zelo relativna stvar. Dejstvo je, da smo ena najbolj prepoznavnih blagovnih znamk na področju hrane, ki je nastala tako hitro iz neke družinske zgodbe. S tega vidika je zagotovo uspeh, je edina gojena morska riba, ki se prodaja z imenom, na primer Fonda brancin. To je izjemna redkost in nas uvršča med primere dobre prakse povsod po svetu. Sicer pa je to še vedno vsakodnevna borba. Če pa pogledam celoto, lahko rečem, da nam je uspelo, ljudje nas cenijo, vedo, da jih ne goljufamo, predvsem glede svežine rib.

Koliko zaposlenih imate danes?

Skupno imamo 22 zaposlenih. Je pa vse skupaj zelo težko, saj gradbeni del podjetja ne cveti več kot nekoč, ker ni veliko del, ker je tudi gradbeništvo zastalo. Težava pa je tudi s plačili. Kamorkoli greš, se je potrebno strašno zavarovati, saj imaš v nasprotnem primeru velike probleme. Sedaj so nam ostala bolj vzdrževalna dela. Se pa delavci pretakajo. Ko ne delajo na projektih, so v ribogojnici. Zadnje čase je naspoh več dela v ribogojnici.

To pretakanje pa je nekako prisotno tudi v vrhu podjetja. Ste direktorica, ki vodi posle, skrbi za blagovno znamko, čeprav ste po izobrazbi dr. molekularne biologije.

To je bil zame popolnoma nov teren. Delala sem namreč v raziskovanju, nato v laboratoriju. Nato pa se je izkazala potreba, da moram priskočiti na pomoč očetu in bratu. Potrebno je bilo prodati ribe, ki jih vzgojimo. Zame je to bil velik izziv, nov projekt, sicer bolj življenjske narave.

Nedavno ste odprli tudi svojo “podružnico” na Hrvaškem.

To ni prav podružnica, je frašiza. Je sestrska ribogojnica, ki dela po naših standardih in pod našim nadzorom. Izkazalo se je namreč, da imamo premalo rib. Smo neke vrste majhna, butična ribogojnica, blagovna znamka pa kaže vse več povpraševanja. Enostavno se ne moremo drugače razvijati kot v tej smeri. Investicija za povečavo ribogojnice je prevelika. Ideja o franšizi je bila prisotna že dalj časa. Projekt je star tri mesece, toliko je od prvega izlova, seveda pa poteka veliko dalj časa. Projekt je vse dotlej potekal v veliki tajnosti. To so pač neka pravila pri blagovnih znamkah in prav je bilo tako.

Kako tržite te ribe, ki jih pridelajo na Hrvaškem, pod kakšno blagovno znamko?

Samo kot Fonda brancin. Tukaj pač, jasno, odpade poreklo piranski. In vpliv teritorija je zelo močan. Tako se vidi, da je tam riba vzgojena pod našimi standardi, vendar je še vedno drugačna. Ko sem videla tisti kraj, kako je lepo čisto morje, sem mislila, da bodo ribe morda še boljše kot tiste iz piranskega zaliva, pa niso. Sever Jadrana pač velja za območje najboljših rib.

Kam pa večinoma prodate svoje ribe?

Prodajamo jih po Sloveniji, pa tudi v Avstrijo in Italijo. Začeli smo tako, da smo skoraj vse prodali v Italijo, kar pa nam ni bilo všeč. Glede na to, da gre za neko romantično zgodbo, smo želeli prodajati 0 kilometrov od pridelave do vilice, se pravi v lokalnem okolju. Po šestih letih usmerjenega dela uspemo 70 odstotkov rib prodati v Sloveniji, nasploh pa se delež na tujih trgih zmanjšuje. Zame je to velik dosežek.

Še vedno je občutek, da Slovenci, sploh pa Primorci, ki smo tradicionalno vezani na morje, pojemo premalo rib. Ali se to lahko spremeni?

To se ves čas spreminja. Slovenci smo nasploh slabi porabniki rib. Smo se sicer zelo izboljšali, pa smo še vedno slabi. Smo četrti na repu držav po uživanju rib. Posameznik poje nekaj čez osem kilogramov rib v letu dni. V Italiji ali v Avstriji so te številke veliko višje, konkretno 25 in 13 kilogramov na osebo letno. Sicer lahko povem, da se največ rib poje na Primorskem, v Ljubljani in na naše presenečenje tudi na Gorenjskem.

Vaše ribe imajo to posebno etiketo. Zakaj je ta tako pomembna?

Mi smo bili prvi, ki smo ribe v Sloveniji prodajali z etiketo. To so sicer počeli že Italijani, vendar so jih naši prodajalci dajali dol, da se ne bi posamezniki navadili na točno določeno znamko. Za nas pa je prav to pomembno. To je naša garancija.

Ribe, ki prihajajo z drugih kontinentov, so lahko stare tudi 10 dni. To sicer ni nič narobe, vendar ljudje morajo to vedeti. Naše imajo zato označen datum izlova.

Kakšen standard pa ste vzpostavili, da imate tako kvalitetno gojeno ribo, saj so ponavadi gojene ribe, tako ste tudi sami na začetku rekli, slabše od tistih iz divjine?

Za nas je bilo zelo pomembno, da ima riba dober okus in da meso ni mastno. To je odvisno od krme, zato pa imajo tudi manj živega srebra od divjih. Rastejo v odlični vodi, damo pa jim tudi ogromno časa. Riba raste vsaj štiri leta, se pravi počasi.

Če se ne motim, je file vašega brancina jedla tudi kraljica Elizabeta, ko je bila na obisku v Sloveniji.

To drži. Ena izmed naših strank je tudi Brdo, kjer se dogajajo protokolarni obiski. Mi nikdar ne vemo, za koga dobavljamo, ker gre za varnostni ukrep. Mi tudi nismo vedeli, za koga je, pa so me iz medijev klicali, če imam kak komentar na to, da je kraljica jedla našo ribo. Nato sem imela res ogromno klicev. Očitno naše stranke cenijo te ribe in jih čutijo kot nekaj slovenskega, nekaj, na kar smo lahko ponosni. Sicer za obiske ne vemo, vedeli smo le za Putina, ker je bilo potrebno dodatno preveriti vsebnost živega srebra, ker so glede tega zelo občutljivi, saj so imeli neko zastrupitev. Zato smo potrebovali dodatne certifikate.

Ribe ste vozili na dom po Sloveniji. A to še počnete?

To še delamo, po različnih urnikih za različne dele Slovenije. Stranke jo naročijo, mi pa jo lično pripravimo in pripeljemo na dom.

Kako pa se pozna kriza v vašem poslu?

Pozna se. Mi imamo sicer več povpraševanja kot pridelamo rib. Hitre rasti si ne moremo privoščiti, prvi korak v tej smeri je ribogojnica na Hrvaškem. Kriza pa je toliko vplivala, da se moramo strašno boriti za denar oziroma plačila. To je veliko breme, ker ne moremo delati novih stvari, ampak se moramo ukvarjati s stvarmi, ki bi morale biti samoumevne. Zato je res pravi užitek delati z rednimi plačniki. Veliki trgovci redno plačujejo in ni težav, nekateri gostinci pa se plačilu izmikajo. Poleg tega zapirajo podjetja in odpirajo nova, z isto dejavnostjo in istimi lastniki in prostori, vendar dolg ostane na prejšnjem podjetju, mi pa ostanemo brez plačila. Za nas, ki smo majhno podjetje, je to lahko velika težava.

Videli smo vas tudi v oddaji Dober posel. Predstavili ste zanimivo zamisel o restavraciji na splavu, sredi Piranskega zaliva, tik ob ribogojnici. Je šlo zgolj za preverjanje, kaj o tem menijo investitorji, ali gre za konkreten projekt?

Pri tej oddaji je šlo z naše strani za nekaj heca. To smo izkoristili za marketing, saj veliko ljudi oddajo gleda. Nam je predstavljalo zastonj reklamo. Iz heca je torej prišlo do oddaje, čeprav sem se tudi na to morala pripraviti, ker projekt pije vodo, vsekakor. Sama sem sicer pogoje zastavila tako, da bo dober za nas in ne za investitorja, to sem vedela. Šlo je bolj za igračkanje, čeprav je projekt resen in zamisel zelo dobra. Je pa res, da je ta projekt namenjen podpori temu, kar počnemo v ribogojnici, ne pa temu, da bi to samostojno delovalo.

Pa nameravate projekt speljati?

Vsekakor. Je sicer v drugem planu, v prvem planu so ribe. A v zadnjem času se veliko odpiramo tudi za oglede, sodelujemo z STO-jem in Turističnim združenjem Portorož. Smo nekaj posebnega, pri nas lahko posamezniki stvari doživijo in to postaja vse bolj zanimivo.

Pa še vprašanje za konec. Kje vidite sebe in ribogojnico čez recimo 3, 10 in 25 let?

Čez tri leta približno tukaj, kjer smo sedaj. Čez pet let bomo podvojili kapacitete, želimo si rasti, vendar samo do neke točke. Želim si turizma, sodelovanja s šolami, fakultetami. Ohraniti moramo zaupanje ljudi, da bomo preživeli še 10, 15, 30 let, ker je to dolgoročen projekt in kot takega ga tudi vodimo.

Več iz rubrike Intervju:

Ernest Gortan: "Intereuropa je na pravi poti"

Teršek: "Protesti morajo pripeljati do velikih sprememb"

Irena Dolinšek: poleg kulinarike, otrok in dobrodelnosti razmišlja še o razstavi