Gospod Cerkvenik, nam lahko orišite kako se je začela vaša kariera in kako ste prišli v družbo Istrabenz plini?

Izhajam iz kmečke, delavske družine iz okolice Izole, pravzaprav iz Kocine pri Šaredu. Oče mi je po končani osnovni šoli svetoval naj se vpišem na poklicno šolo, jaz sem pa tedaj želel postati gradbinec. Takrat je bila ta panoga v velikem porastu, saj je veljala za »perspektivno«. Kljub temu sem šel na poklicno šolo in se nato kmalu zaposlil v svoji prvi službi, v ladjedelnici Piran, ki je stala na območju današnjih hotelov Bernardin. V tem času sem končal tehnično šolo in šele nato sem se odločil za študij. Najprej na strojni in nato še na ekonomski fakulteti. Po študiju sem se zaposlil na IMP-ju. Takrat je bilo to kar veliko podjetje,  tam sem bil približno 15 let. Sedem let sem bil direktor, nakar sem prišel v družbo, ki se je sprva imenovala Istragas, nato pa se je preimenovala v Istrabenz plini. Tukaj sem še danes, od mojega prihoda je minilo 22 let.

Kako se je podjetje razvijalo z vami? Kako je bilo, ko ste prišli, pred 22-imi leti in kako je danes?

Leta 1990 je bila to enota plini družbe Istrabenz. Takrat je vstopil v družbo tudi italijanski partner, to je Siad iz Bergama, ki je odkupil 49 odstotkov družbe. Takrat se je tudi začel nek strateški razvoj družbe, ki zmo ga zastavili v štiriletnih periodah.

Kot podjetje smo »začeli na novo«, medtem, ko je dejavnost utekočinjenja plinov že bila prisotna. Tedaj je bilo 40 zaposlenih, prihodki pa so znašali, preračunano v današnjo valuto, približno dva milijona evrov. Naš trg je segal od Novigrada do Postojne. Danes je v podjetju 270 zaposlenih in ustvarimo preko 100 milijonov evrov prihodkov. Izid poslovanja je vedno pozitiven, prisotni smo v vseh sosednjih državah, naši tržni deleži pa so zelo visoki.

Za delo, ki ste ga opravljali in ga opravljate ste prejeli tudi nagrado za življenjsko delo. Ta je prišla pred kratkim, najbrž pa je to potrditev, da je bilo delo cenjeno, opaženo in ima neko težo?

Dobiti nagrado je vedno lepo, ampak to je uspeh celotne ekipe. Jaz predstavljam zgolj vrh te ekipe. Če je ekipa prava, če je vzdušje pravo, potem pride tudi do rezultatov in nagrad.  Sicer mi ta nagrada pomeni veliko, pred dvema letoma pa sem prejel tudi nagrado gospodarske zbornice, ki je morda še bolj prestižna. Ampak ponovno poudarjam, pomembna  je ekipa.

Podjetje, ki ga vodite nosi v imenu besedo Istrabenz. Slednji pa je pri ljudeh slabo zapisan, drži se ga nek negativen prizvok, zaradi vsega kar se je pred dobrimi tremi leti dogajalo s holdingom, ki se je zlomil. Tega, nekdaj mogočnega podjetja, sedaj ni več. Ampak zlom holdinga verjetno ne pomeni tudi zloma hčerinskih družb, ki so v njegovi lasti?

Družba Istrabenz plini ni bila povezana s težavami matičnega holdinga. Mi se tudi nismo nikdar usmerjali v finančne aktivnosti, vedno smo delovali znotraj panoge, se pravi plinskih dejavnosti. V času evforje so bili pomisleki oziroma prepričevanja, da se usmerimo tudi drugam. Konkretno direktor naše Plinarne Maribor, me je takrat prepričeval, da ne rečem še kaj hujšega, naj kupimo nekaj delnic NKBM, jaz pa tega nisem dovolil. Zavedal sem se, da se  ukvarjamo s plinsko dejavnostjo in želel sem, da pri tem tudi ostanemo.

Sicer je prisilna poravnava vplivala tudi na nas, vendar so partnerji kmalu ugotovili, da je holding tisti, ki je šel v nevarne zgodbice, mi s tem nismo imeli ničesar. Kljub temu pa posledice še vedno nosimo vsi.

Kakšne posledice ste vi čutili zaradi težav holdinga?

Istrabenz je sodeloval z 19 bankirji, ki so vlagali v holding. Med temi bankirji so tudi tisti s katerimi smo sami povezani, oziroma s katerimi smo dolga leta sodelovali. Oni so bili seznanjeni s stanjem v holdingu in s stanjem v naši družbi. Bili so pa tudi takšni, ki so situacijo opazovali od zunaj. To se je poznalo pri dobaviteljih. Vedno smo poslovali na podlagi pogodb in zaupanja, svoje dolgove smo poravnavali skladno z roki in zadeva je dolga leta delovala. Po uvedbi prisilne poravnave holdinga pa smo nenadoma potrebovali bančne garancije, in vemo, da te nekaj stanejo. Podobno je bilo s krediti. Veliko težje smo prihajali do sredstev, ki jih potrebujemo. Plinska dejavnost je namreč takšna, da je jeseni potrebno kupiti velike količine plina, tudi z bančnimi posojili.  Spomladi pa to “pokasiramo” in vračamo te kredite. Tako deluje naš posel. Denar smo potrebovali tudi za nakup drugih plinskih družb, ki jih imamo danes v lasti.

Se je sedaj stanje umirilo? So bankirji ugotovili, da družba lahko dobro posluje, ne glede na težave holdinga?

Zagotovo. Stanje se je umirilo, vendar rok za prisilno poravnavo poteče leta 2013. Vprašanje je, če bo do takrat poplačan ves dolg? Morda bo, morda pa tudi ne. Takrat bo vodstvo holdinga z bankirji ponovno sedlo za miz in vprašanje je, kaj se bo takrat dogajalo.

Osebno upam, da bo prišlo do nekega dogovora, ker so tudi bankirji prispevali svoj del zgodbe k zlomu Istrabenza kot holdinga. Nenazadnje pa bodo sami najboljše izšli iz zgodbe, saj bodo najbrž dobili poplačana vsa vložena sredstva.

Ko so se začele težave Istrabenza, ste kadarkoli doživljali kakšne pritiske s strani vodstva holdinga? Je kdo želel izčrpavati družbo Istrabenz plini ali se usesti na njen denarni tok? To je bilo pri drugih tajkunskih zgodbah običajna praksa.

Ne. Priznati moram, da takih poskusov ni bilo. Mi smo bili sicer ena prvih družb v Istrabenzu, ki se je umaknila iz naftne dejavnosti. Kasneje so prišli na vrsto hoteli in prehrambena industrija.  Potrebno pa se je zavedat, da imamo mi še enega pomembnega lastnika, to je italijanski Siad, ki ne bi dovolil tovrstnih manevrov. Sicer imajo res v lasti manjši delež podjetja (49 dstotkov), a smo mi kot uprava vedno iskali konsenz med lastnikoma in neglede na deleže na papirju, sta bila vedno tretirana kot enakopravna in enakovredna.

Bile pa so težnje, tudi znotraj družbe, da bi se temu početju pridružili. V času evforije so vsi kupovali delnice in z njimi vsi služili. A to je bil neke vrste piramidalni sistem, neka catch the cash* mrzlica, ki je vlivala upanje, da tu ne bo konca. Vemo pa, da to vedno propade. Tako je bilo tudi s holdingom. Finančni holdingi so to počeli, bankirji pa so, ob pomanjkanju regulative, k temu pripomogli. Eden je držal vrečo, drugi jo je polnil.

*sledi denarju

Istrabenz se še naprej razdolžuje, na spisku za prodajo je še kar nekaj podjetij, Istrabenz plini so zagotovo eno od najzanimivejših. Možno je, da boste dobili nove lastnike. Imate v tem pogledu kakšna pričakovanja, želje, kdo bi to lahko bil?

Mi se ukvarjamo z dejavnostjo, ki gre, ki je prisotna na številnih trgih, zato smo zanimivi za  številne investitorje. Istrabenz lahko proda svoj 51 odstotni delež, ima pa Siad, drugi partner, pri tem predkupno pravico. Mi kot uprava  skušamo vplivat na lastnike, da bi kljub prodaji prišel nov lastnik, ki bi zagotovil obstoj in razvoj tega podjetja.

Danes je veliko govora o gospodarski krizi. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do krize?

Mislim, da ima ta kriza korenine v sedemdesetih letih minulega stoletja. Ta model kapitalizma se je začel rušiti ob dogovoru za opustitev zlate podlage. Takrat so začeli bankirji ustvarjati produkte. Osebno nasprotujem tej logiki.

Tisti, ki smo v gospodarskih panogah;  tehniki, gradbeništvu smo od vsega začetka opozarjali, da to niso nikaršni produkti. Oni so želeli ustvarjati denar iz nič. Ta balon pa se je samo napihoval. V devedesetih letih se je izgubil tudi konkurenčni model. Kapitalizem je izgubil svojo protiutež – to je socializem oziroma komunizem. S padcem drugega bloka je kapitalizem ostal brez konkurence, profitni motiv je prišel na prvo mesto, vsega pa se s profitnim motivom ne da reševati.

Prej sva govorila o vaši karieri. Predstavili ste svoj vzpon, ki je potekal po nekih stopničkah, počasi in enakomerno. Danes živimo v dobi mladih managerjev in tako imenovanih japijev, ki bi radi obogateli čez noč. Radi bi bili milijonarji z luksuznimi avti in hišami, vse to pa bi radi dosegli takoj, brez trdega dela. Je tudi to eden od razlogov za krizo?

Prav gotovo. Sam sem sedaj že nekaj let direktor podjetja in moram priznati, da sem pri iskanju kadrov želel biti vselej prisoten. V tem pogledu lahko povem, da sem imel srečno roko. Od kadra je namreč odvisno vse.

Danes opažam, da je okolje takšno, da je vanj prodrl profitni motiv. Prisoten je povsod, tudi na fakultetah. Ti ljudje so tako učeni, nas pa niso tako učili. Vsi sanjajo o denarju, hitrih in dobrih zaposlitvah.

Zakaj menite, da je kriza nekatera podjetja pokopala, druga pa, vsaj tako deluje, kot, da bi jih obšla?

Finančni holdingi so imeli neke možnosti, bankirji so jim pri tem pomagali in gradili so neke gradove v oblakih. Občutek je bil, da se lahko zadolžujemo in da tega ne bo potrebno nikdar odplačati. Nekdo je vzel kredit, zastavil delnice zanj, nato pa kupoval naprej in naprej in ta piramida je na koncu padla. Finančni holdingi, skoraj vsi, so propadli. Istrabenz je bil eden prvih. Tisti, ki so imeli svoje dobre produkte, jih plasirali na trg, tiste je ta kriza takorekoč obšla.

Kje vidite možen izhod iz te krize?

Zanašati se moramo nase. Spoznati svoje zmožnosti in spremljati svetovne trende. Potrebno je podpreti mala podjetja, ki imajo vizijo in dobre produkte ter gledajo daleč preko naših meja. V času informacijske družbe je poslovanje povsem spremenjeno. Po novem osem urni delavnih ne zadostuje več. V današnjem času se dela takorekoč 24 ur na dan. Imamo nekaj takšnih podjetij in nanje moramo staviti. Seveda pa moramo izkoristiti tudi našo geostrateško lokacijo.

Koliko časa se še vidite v družbi Istrabenz Plini?

Moji upravi je pretekel mandat 15. aprila letos, vendar nam je skuščina podelila novega. To sem sprejel, vendar sem pojasnil, da ne bom oddelal celega mandata. Na mestu predsednika uprave bom še približno leto dni, v tem času bomo poiskali mojega naslednika, leto dni od njegovega nastopa pa bom prisoten v vlogi svetovalca.

Tako imam še dve leti aktivnega dela, nato pa me že čaka nov projekt. Po denacionalizaciji sem namreč dobil kmetijo na Kocini, s sinom Petrom nameravam postaviti na noge ekološko kmetovanje. Posvetil pa se bom tudi svojemu hobiju, to je klešenje kamna.

Ste Izolan. Velikokrat se je govorilo o vašem vstopu v politiko, predvsem so vas številni videli kot dobrega kandidata za župana. Nazadnje se je to zgodilo leta 2010 pa ste ponudbo odklonili. Si boste v prihodnje morda lahko premislili?

Nikoli ne rečem nikoli, vendar zaenkrat ne vidim možnosti, da bi šel v politiko. Ukvarjal se bom raje z drugimi stvarmi.