Začetek zgodbe s skupno prijavo rudnikov živega srebra na Unescov seznam sega v leto 2006. Tedaj so vlogo pripravile Slovenija, Španija in Mehika, ki so skupaj kandidirale dvakrat, ob čemer so obakrat za en glas zgrešile vpis na seznam. Mehika je nato od kandidature odstopila.

Projekt nominacije je prešel različne organizacijske in vsebinske faze, od prvotnega osnutka serijske nominacije v povezavi z medcelinsko potjo Camino Real, v kateri je sodeloval tudi Peru (Huancavelica), do serijske nominacije tehnične dediščine živega srebra v povezavi s srebrom, v kateri so sodelovala rudarska mesta Almaden (Španija), Idrija (Slovenija) in San Luis Potosi (Mehika).

Po izstopu mehiškega partnerja se je delo v okviru skupne nominacije nadaljevalo s špansko stranjo. Tako so 1. februarja 2011 Unescovemu Centru za svetovno dediščino v Parizu predli nov dosje nominacije, ki je v primerjavi s prejšnjimi v ospredje postavil živo srebro - tehnološke in industrijske postopke, ki so vplivali na oblikovanje kultur, gospodarstev in družbenih sprememb.

Skupna nominacija Slovenije in Španije se je osredotočala na tehniško dediščino, povezano z rudišči v Idriji in Almadenu, kjer sta bila do nedavnega aktivna največja rudnika živega srebra v svetovnem merilu in ki najbolj reprezentativno predstavljata pomen rudarstva in z živim srebrom povezanih tehnologij ter industrij.

Vpis tehniške dediščine v Idriji - ta je med drugim razglašena za spomenik državnega pomena - je na Unescov seznam potekal na iniciativo občine Idrija. Formalno pa je postopke koordiniranja prevzel direktorat za kulturno dediščino na nekdanjem ministrstvu za kulturo in sedaj na ministrstvu za izobraževanje, šolstvo, kulturo in šport.

Idrija je bila sicer kot samostojna enota na poskusni seznam Unescove svetovne dediščine uvrščena že leta 1995, pospešek je kandidatura dobila leta 2006, ko je skupni nastop predlagala Španija.

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk je ob vključitvi skupne nominacije na Unescov seznam poudaril, da je to velika pridobitev za Slovenijo, še bolj pa za Idrijo. Vključitev nominacije je označil kot pomembno priznanje, ki bo pripomoglo k dejanski zaščiti in vrednotenju edinstvenega primera industrijske arheologije ter ohranjanju spomina na dejavnost, ki je bila stoletja bistvenega pomena za Idrijo in okolico.

Idrijski župan Bojan Sever pa je prepričan, da vpis na Unescov seznam prinaša Idriji razvoj in priložnosti, med drugim nove zaposlitve. Vpis na seznam je bil po njegovem mnenju zaključek zelo dobro pripravljenega projekta, vendar se delo šele začenja, saj bo Idrija morala vpis na Unescov seznam tudi dobro unovčiti.

Za idrijsko občino in delovno skupino, ki je pripravljala nominacijo, je vpis pomemben tudi zato, ker zaobjema celotno kulturno dediščino in ne le idrijskega rudnika. Dediščina živega srebra zajema vpis v najširšem pomenu - od rudišča, podzemnih rovov in jaškov, vhodnih stavb rudnika, skladišča živega srebra in žita, upravne stavbe, topilnice, stanovanjske in šolske zgradbe do nesnovne kulturne dediščine s čipkarstvom, rudniško pihalno godbo, zdravstvenim varstvom in z njim povezanim razvojem znanosti v Idriji.

Generalna konferenca Unesca je konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine sprejela leta 1972 v Parizu, veljati pa je začela 1976. Skladno s konvencijo je oblikovan tudi seznam svetovne dediščine.

Ostale aktualne vsebine:

Univerza na Primorskem bo rezala strokovne službe

Policisti oglobili 47 tovornjakarjev

Svet, lačen tehnologije