Moja mati mi vsakič, že od tiste dobe, ko so na moji fasadi prvič zacveteli primerki mozoljev, z nekoliko zgroženosti rečejo: "Kaj te je napadlo po obrazu?"

"Huda bolezen," odvrnem, "zloba, ki tolče ven. Ne poznaš starih pregovorov?"

Mati se skujajo.  "Samo poglej, kaj ješ, pa je vse jasno."

Skrijem vrečko s kikirikiji, ki me je v trgovini vabila kot petje siren. Roke imam vse slane in mastne. Kriva. Priznam vse. Ne znam se zabremzati pred naslednjimi jedmi, bog jih požegnaj:

-        čips,

-        smoki (moja hči mu pravi smok),

-        kakršnikoli oreški, okopani v soli,

-        jaffa piškoti,

-        sirove žemljice,

-        majoneza,

-        nutella.

Žal sem pri tem nemočna in se sklicujem na to, da ima vsak pravico do kakšne razvade. Nekateri vlečete cigarete, drugi šljukate likerje, tretji za zabavo tečete (ne razumem nikogar, ampak slednjih še najmanj), jaz pa si privoščim vrečko nečesa hrustljavega in slanega in silno nezdravega.

Če torej drži, da si to, kar ješ, sem najmanj enkrat na mesec, ko me popade tako bestialno samouničevanje, hodeča vrečka krompirja.  Ker mi je mati narava podarila še eno neprikladno stvar, ki ji pravimo vest, me potem seveda razjeda občutek krivde in za povrh še razočaranje ob pogledu v ogledalo. Resno – stara kokoš, čez 30 – in mozolji?

Da vidim, ali se s tem lahko prešlepam v dobro staro varno večino drugih žensk, sem naredila raziskovalni preizkus v nakupovalnem središču in potem še dva manjša v knjigarni in na tržnici v soboto dopoldan. Koliko žensk približno moje starosti ima mozoljasto kožo? Rezultat je bil tako klavrn, da sem se pobito zavlekla v najbližjo lekarno in kupila kremo proti mozoljem za 40 evrov.

Nakupovalno središče: ženske približno moje starosti so bile v približno 50 % dovolj namazane, da so zakrile morebitne nepravilnosti na svojem obrazu. Ne bi mogla ugotoviti, ali imajo resnično mozolje, ne da bi se "po nesreči" rukala s košaro vanje, jim rekla "oprostite!" in jih pri tem skušala na skrivaj pobuljiti v obraz. Ostalih 50 % žensk je bilo relativno nenaličenih, ampak od teh je bila vsaj polovica tako dobro naličenih, da nisi vedel, ali so dejansko namazane ali ne. Ostale so imele tako perfektno kožo, da bi se ob njej od sreče razjokal vsak fotograf.  No. Bilo je tistih 5 % mozoljev. Z grozo sem lahko potrdila, da tiste ženske NISO bile moje starosti.

Knjigarna: v času, ko sem uspela prelistati pet revij in kar nekaj knjig s kuharskimi recepti in podobnimi jajci, so vanjo zatavale vsega štiri ženske. Dve sta bili tako stari, da bi  v trenutku zamenjali svoje gube za mozolje, dve pa moje starosti. Brez mozoljev. Ogledovali sta si oddelek s knjigami za duhovnost. Obljubila sem si, da ga bom tudi jaz pogledala. Ampak mogoče naslednjič.

Tržnica: presrečna sem odkrila kar nekaj nenaličenih in mozoljastih žensk. Počutila sem se popolnoma domače in celo zelo spodobno, kot da končno nekam spadam.

Zaključek raziskave: ženske z mozolji se izogibajo nakupovalnih središč. Ženske z mozolji si mozolje dobro zakrijejo, preden gredo v nakupovalno središče. Ženske z mozolji jejo tudi svežo hrano s tržnice, nekatere jo celo prodajajo! Ženske z mozolji ne berejo veliko knjig.

Ker je moja raziskava pokazala, da v bistvu sodim v manjšino, v katero res ne želim spadati, stavim vse na svojo novo kremo za mozolje. Obljublja rezultate že po enem mesecu. Zanima me, če bo zdržala moje napade bestialnega basanja s slanimi prigrizki. O tem sem vprašala tudi svojega ginekologa.

"Oh, gospa, mozolji so lahko tudi čisto hormonska stvar. A se vam pojavljajo recimo ob določenem času v mesecu?"

"Ja!"

"No, vidite."

Pomislim. "Mislite, da ni nujno od hrane, čipsa …?"

"Ne, sploh ni nujno. Lahko vam samo malo 'udarijo' hormoni na plano."

Jezus no. "Zakaj ravno moji hormoni tako radi udarijo z mozolji?"

"Odvisno. Lahko pa poskusiva s kakšnimi Dianami, ste kaj razmišljali o kontracepciji?"

Le zakaj že? Na tem področju se manj dogaja kot v vakuumu. Odkimam.

"No, malo razmislite. Če vas pa zelo moti, obiščite najprej dermatologa."

Tako to naredijo dohtarji. Najprej ponudijo možno razlago. Potem tablete. Potem drugega dohtarja.

"Ali pa zamenjajte prehrano, pa opazujte!"

In potem dajo kakšen nemogoč nasvet.

"Veste, saj čipsu se je zelo težko odpovedati. Naši možgani so tako narejeni. Nekoč ni bilo prav veliko soli na voljo, ne tako kot danes. Ljudje pa so se veliko potili in izgubljali sol. Ko so jo kje našli, so jim možgani dali znak, naj je čimveč zaužijejo, da nadomestijo izgube. Enako je danes, čeprav je soli na pretek. Ko se lotimo jesti kaj slanega, nam možgani pravijo, naj pojemo še, še, še."

Moji paleolitski možgani so se tako nekoliko zmedeni vrnili domov. Mi bo res ukazovala ena masa živčnih celic? Me morda tepejo hormoni? Jih dobivam za kazen, ker tako zanemarjam zdravo življenje?

Po večerji sem začudeno ugotovila, da v mojih novih kuhinjskih omaricah ni več nobene privlačne vrečke. Mogoče jih ne potrebujem več. Mogoče je to ravno pravi čas, da zamenjam razvado.  Zbiram predloge na negasrat@pakaj.ti.je.

Lep pozdrav vsem nepopolnežem tega sveta! Na srečo smo v večini! In naj tako tudi ostane!