Primerjava različnih civilizacijskih nivojev ameriške in slovenske politične kulture oziroma zgodba o tem, kako Romneyevo jezikanje Obami koristi manj, kot mu škoduje stopnja brezposelnosti na dan volitev.

Politika je prostitucija. A ko rabiš denar, ne izbiraš sredstev. Denar za kampanjo je predpogoj za uspeh v tako meritokratični družbi, kakršna je ameriška. Pred nekaj meseci je Mitt Romney nagovarjal skupino ljudi na eni tistih donatorskih večerjah, kjer moraš plačati 50 tisoč dolarjev, da lahko sodeluješ pri ustvarjanju prihodnosti. Predsedniški kandidat je pač investicija. Če bo izvoljen, se bo izplačalo. Mojster za to je bil Clinton. Ko je demokratski Bill postal predsednik, sta se s Hillary podpornikom in donatorjem oddolžila tudi tako, da so lahko kdaj prespali pri njiju. Republikanci so se zgražali, mediji pa so se raje norčevali, da sta zakonca Clinton Belo hišo spremenila v hotel.

Volim Obamo

Romney si je sredi maja, ko sicer še ni bil uradni kandidat republikanske stranke, privoščil nekaj, česar si v pregovorno puritanski in konzervativni ameriški politiki ne bi smel. Med nagovorom svojih "investitorjev" se je spozabil. Povedal je tisto, kar se lahko govori doma za mizo ob nedeljskem kosilu. Komentira volivce drugih strank. Oziroma, v primeru Obame, svojega političnega tekmeca, za katerega je donatorjem resignirano povedal, da ga bo vedno volilo 47 odstotkov Američanov – ne glede na to, kaj bo naredil. Za Baracka Obamo bodo volili, je zadovoljnim republikanskim bogatašem razlagal Romney, ker so "odvisni od vlade, ker mislijo, da so žrtve in da mora zato vlada skrbeti zanje. Prepričani so, da imajo pravico do zdravstvene oskrbe, do hrane, do stanovanja, do vsega, da jim to pripada, da jim vlada to mora priskrbeti. Ti ljudje ne plačujejo davkov na dohodek … Ni moja naloga, da skrbim zanje. Nikoli jih ne bom prepričal, da bi prevzeli odgovornost in začeli skrbeti za lastno življenje."

Liberalci bi mu tiho prikimavali, neoliberalci pa tudi zaploskali. V Združenih državah in zahodni Evropi jih ni malo, ki se z Romneyevo paradigmo strinjajo in imajo vsakršno javno poseganje na področje zdravstvenega zavarovanja in socialnega skrbstva, kjer si država prizadeva uveljaviti načelo socialne enakosti in izravnalne pravičnosti za čisti socializem, celo komunizem.

Pri nas takšen govor, kot ga je imel Romney, ne bi dvignil toliko prahu. Pri nas volivci nasprotnega tabora niso, kot je previdno, takorekoč v rokavicah namigoval Romney, uboge žrtve lastne neaktivnosti, lenuhi ali nesposobneži. V Sloveniji smo vajeni bolj barbarskega diskurza. Pred leti je pomemben politik volivce svojega političnega nasprotnika označil za "golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945", na začetku letošnjega leta pa je neznani junak v zavetju majskega psevdonima volivce političnega konkurenta posmehljivo označil za "trenirkarje", ki slabo razumejo slovensko in imajo, ko gredo na volišče, na listku napisano številko kandidata, ki ga morajo obkrožiti.

Preveč tolerantni do netolerance

Romneyevih metaforičnih lenuhov in nesposobnežev ne moremo primerjati s slovensko golaznijo in trenirkarji, ker sta to povsem različna svetova, dve zelo specifični politični kulturi. Američani so se na Romneyeve deplasirane izjave, ki jih je nekdo skrivaj posnel s kamero mobilnega telefona, odzvali precej bolj odločno, kot bi se Slovenci, pri katerih je stopnja tolerance za nestrpnost previsoka. V Ameriki bi politika, ki volivce nasprotnika označi za golazen, ki bi jo bilo treba pobiti, odplaknili kot iztrebek v straniščni školjki. Tudi izjava o trenirkarih bi imela izrazito rasistično noto, kar vedno prinese drastične posledice. Politik, ki bi si jo privoščil, verjetno ne bi preživel.

Pri Romneyu so merilci javnega mnenja kmalu po razkritju nagovora donatorjem izmerili padec priljubljenosti, kar bi utegnilo imeti resne posledice, saj je do predsedniških volitev samo še šest tednov. Republikanski kandidat je bil pred škandalom že praktično izenačen z Obamo – oba sta uživala približno 47- ali 48-odstotno podporo v anketah. Pri presoji dejanskega razmerja moči med obema dominantnima strankama je potrebno upoštevati še dvoje dejstev: empirično dokazljivo korelacijo med strankarsko barvo aktualnega predsednika, ki se bori za še drugi mandat (t. i. incumbent president), in stanjem v gospodarstvu na eni ter taktični potezi demokratskih volilnih strategov na drugi strani.

Ta taktična poteza je bila sledeča: z objavo videa so počakali na najugodnejši moment – nekaj tednov pred volitvami, ko sta bila kandidata izenačena. Romney si bo zelo težko opomogel, saj mu bo enostavno zmanjkalo časa, da si pridobi nove volivce. Če bi video prišel v javnost konec maja ali v začetku junija, bi večina Američanov do 7. novembra, ko bodo predsedniške volitve, že zdavnaj pozabila nanj.

The Economy, stupid!*

Korelacijo med stanjem v gospodarstvu in možnostmi za uspeh aktualnega predsednika, ki se bori za reelekcijo, so uspeli empirično dokazati že različni ameriški think-tanki, denimo Brookings, ki velja za liberalnega in se opredeljuje kot strankarsko nevtralen. Republikanci namreč verjamejo, da so številke tokrat na njihovi strani in da ravno stanje v ameriškem gospodarstvu dela zanje. Da bo Romney zmagal, ker se je izkazal pri organizacij olimpijskih iger v Salt Lake Cityju? Ta zgodba je vsaj deloma za lase prevlečena.

Od konca II. svetovne vojne so si ameriški predsedniki desetkrat prizadevali za ponovno izvolitev, pri čemer so sedemkrat zmagali, trikrat pa izgubili. Zmagovali so, ko je bila zaposlenost visoka, inflacija nizka (denimo Bill Clinton leta 1996 in George W. Bush leta 2004). Brezposelnost, ki ne ogroža predsednika, se giblje okoli 7,5 %. Če se približuje 10 ali celo 11 %, se možnosti za reelekcijo zmanjšajo.

Statistični podatki to potrjujejo; vsi trije predsedniki, ki se jim ni uspelo obdržati v Beli hiši v drugem mandatu, so imeli težave z obvladovanjem gospodarstva. Gerald Ford se je spopadal z visoko inflacijo, ki jo je sprožila recesija kot posledica naftne krize leta 1974 in jo je krepko občutil tudi njegov naslednik Jimmy Carter. Nove podražitve nafte so ga stale ponovne izvolitve. Tretji poraženec je bil Bush starejši, ki ga je pokopala visoka stopnja brezposelnosti. Dolgoletna primerjava demokratov in republikancev v Beli hiši pokaže dokaj jasno sliko glede petih kategorij (BDP, nezaposlenost, inflacija, povprečje Dow Jones Industrial, položaj dolarja vis-a-vis marki oziroma evru): demokratski predsedniki so v prednosti, kajti v času njihovega vodenja – raziskava Larryja Greenberga, CurrencyThoughts, je zajela obdobje 1961−2001 − je pokazala, da je (bilo) blagostanja več, ko so (bili) v Beli hiši demokrati.

Po ocenah ekonomskih analitikov naj bi stopnja brezposelnosti v Združenih državah na volilni dan znašala med 7,5 in 8 odstotki, kar daje Obami relativno dobre možnosti za reelekcijo. Toda razmere na svetovnem naftnem trgu povečujejo negotovost in kriza na Bližnjem vzhodu – zlasti morebitni konflikt med Iranom in Izraelom, ki bi verjetno blokiral transport nafte skozi Hormuško ožino – bi lahko zamajala tudi ameriško gospodarstvo, ki si od recesije še vedno ni povsem opomoglo. Višje cene nafte bi zmanjšale domače povpraševanje, kar bi vplivalo na brezposelnost in znova zavrlo produktivnost ameriške avtomobilske industrije.

V Sloveniji pozabljamo, da je ekonomija tista, od katere je odvisno, če bo Barack Obama vnovič izvoljen za predsednika. Golazen, trenirkarji in lenuhi v družbenem okolju z izrazito razdelanim vrednostnim sistemom in politično kulturo ne igrajo nikakršne vloge. Zgolj gospodarsko blagostanje je tisto, ki prinaša delovna mesta, nizko inflacijo in stabilno gospodarsko rast. Vse drugo je Potemkinova vas za tiste naivne romantike, ki ne razumemo niti ženske logike, kaj šele življenjske resnice najbolj tipskega kapitalističnega gospodarstva na svetu.

Namreč tega, da na koncu nikoli ne izbira srce, ampak vedno le denar.

* Gospodarstvo, butec! (Eden izmed sloganov Clintonovih strategov v predvolilni kampanji proti Bushu st.)

vir: http://www.steinbuch.si