Proračun bi razdelil na dva dela. Prvi je strukturni, ki pokaže dejansko trošenje države, neodvisno od gospodarskih razmer in enkratnih dogodkov. Drugi del odraža gospodarski cikel, zato nam trenutno prihodki padajo. Tretji element pa so enkratni dogodki zaradi sanacije bank in gospodarstva.

Meni je pomembno, da strukturni primanjkljaj kaže, da postaja javni sektor učinkovitejši in vitkejši. Ciklični del je odvisen od gospodarstva in se bo izboljšal z obnovo rasti. Glede enkratnih izdatkov pa je treba jasno pokazati, za katere gre in kaj s tem rešujemo, tako da se ne bo zdelo, kot da gre za nesposobnost države, da se prilagodi na razmere.

Rebalans proračuna je vse bolj verjeten. A to ne bo le zapiranje proračunske bilance, ampak bo vseboval množico ukrepov, ki bodo peljali v smeri doseganja ciljev ekonomske politike. Ne verjamem namreč, da zadostuje sprejemanje kratkoročnih ukrepov.

Ukrepi bodo delovali letos in tudi naslednje leto, saj nekateri lahko učinkujejo šele z zamikom. Vedno pa je treba paziti, da so ukrepi kakovostni in da bodo res delovali. Da ne bomo sledili načelu - varčevati moramo, pa naj stane, kolikor stane.

Kako pa na ta proces vplivajo okostnjaki, ki v zadnjih dneh padajo iz omar in imajo vpliv na javnofinančne odhodke?

Pri pripravi naših načrtov je treba tako ali tako upoštevati slabše napovedi gospodarskih gibanj. Poleg tega določeni ukrepi nimajo takega učinka, kot se je od njih pričakovalo. Te bo treba nadomestiti z drugimi ukrepi.

Pri izbiri teh ukrepov bo treba paziti tako na učinke na odhodke ali prihodke kot na njihove posledice za gospodarsko dejavnost. Gre za dinamičen proces.

Menite, da bo petodstotno zmanjšanje mase plač dovolj, glede na nekajmesečne zamude pri iskanju dogovora s socialnimi partnerji? Kaj v pogajanjih z javnim sektorjem pričakujete od ministra za notranje zadeve in javno upravo Gregorja Viranta?

Zaradi zamika se potrebe po omejevanju javne porabe avtomatično ne povečujejo. Čas, ki je minil, je minil. Če bo prišlo do zamika učinkovanja, pač bo. Od Viranta pričakujem, da se bo dobro izpogajal.

Kaj pa začasni dvig davka na dodano vrednost? Ste naklonjeni tudi kakim drugim ukrepom davčne politike?

Mislim, da je začasni dvig DDV vedno bolj verjeten.

Morali pa bomo tako na prihodkovni kot odhodkovni strani pogledati marsikaj in se stalno prilagajati razmeram. A ključno je, da se gospodarstvo zažene, zato da se razmere normalizirajo.

V prvih dneh vašega mandata z besedami niste bili preveč radodarni, Slovenija pa je tudi zaradi ciprske zgodbe medtem padla pod drobnogled raznih analitikov in finančnih družb. Kaj odgovarjate trgom, ki špekulirajo, da bo morala Slovenija kot naslednja zaprositi za pomoč iz evrskih mehanizmov?

Ne bi se želel osredotočati na histerijo, temveč na vsebino. Položaj vidim sorazmerno preprosto. Osredotočiti se moramo na našo domačo nalogo in jo narediti. Tega v zadnjih štirih letih nismo storili, zaradi tega pa se je tudi pritisk na Slovenijo povečal.

V programu stabilnosti, ki ga mora Slovenija do konca meseca poslati v Bruselj, imamo dve prednostni nalogi, ki ju moramo izvesti hitro. V tem je vsa zgodba.

Katere so te prednostne naloge?

Prva stvar je zagon gospodarstva, torej sanacija bank in prestrukturiranje podjetij. Ti dve nalogi morata biti v ospredju naših prizadevanj. To je tisto, kar zavira gospodarstvo in posledično negativno vpliva tudi na javnofinančno stabilnost. Brez rešitve tega problema je ostalo sekundarnega pomena.

Pretirano je pričakovati, da bomo v enem mesecu vse rešili, lahko pa postavimo infrastrukturo za reševanje, ki jo je začela postavljati že prejšnja vlada in je v marsičem dobra. Treba je zagotoviti, da bodo ti ukrepi čim prej operativni in sprejeti takšne nastavke, da bomo na pravi poti.

Ta proces mora biti dobro premišljen, zato da ne bomo delali začetniških napak. Zaradi hitenja v luči trenutne histerije na finančnih trgih ne smemo delati stvari, za katere bi nam bilo pozneje žal.

Vendar so razmere "daleč od rožnatih" ...

Položaj ni tako kritičen, da bi morali ukrepati na vrat na nos, samo zato, da bi dajali vtis, da nekaj delamo. Postaviti moramo solidne temelje za naprej.

Vzporedno z zagonom gospodarstva je treba nadaljevati s konsolidacijo javnih financ. Cilj mora biti, da nadaljujemo restriktivno javnofinančno politiko, vendar pa ta ne sme biti tako omejevalna, da bo dodatno dušila gospodarsko dejavnost. Še vedno pa mora biti tako restriktivna, da se ne bo zdelo, kot da smo se zdaj zatekli k ohlapni fiskalni politiki, ki za malo in odprto gospodarstvo ni vzdržna.

Ob teh dveh prioritetah pa sem ves čas pozoren na javni dolg. Skozi načrtovane ukrepe se bo ta zvišal, zato je treba ta vpliv zmanjšati na minimum in že zdaj ukrepe zastaviti tako, da se bo v prihodnje dolg znižal. Ne želimo končati v prezadolženi državi. Tukaj kot orodje v igro pride tudi privatizacija.

Kako bo Slovenija prišla do novih sredstev za refinanciranje dolga in financiranje načrtovanih ukrepov?

Tega ta trenutek ne vidim kot hudo pereč problem. V normalnih razmerah bi bili zdaj res že na trgu z obveznico. Čeprav razmere niso normalne, pa nismo v položaju, ko bi morali na silo na trg.

Imamo možnost, da lahko počakamo na umiritev razmer in na to, da stalni investitorji v naše obveznice pridobijo nekoliko več lagodja in zaupanja glede slovenske ekonomske politike. Ko jim bomo predstavili naše načrte, to po mojem mnenju ne bo problem. Ne smemo sicer zanemariti vprašanja zadolževanja na trgu, a voda ne gori.

Trenutna zaznava Slovenije je, da se veliko govori in bolj malo zgodi. Zato jaz raje ne trosim obljub, saj bi raje videl, da si me ljudje zapomnijo po dejanjih in ne obljubah.

Uveljavilo se je prepričanje, da ima Slovenija le dva meseca časa, da se izogni negativnemu scenariju. Kako resne so dejansko razmere? So ti roki umetno napihnjeni?

Jaz sem miren. Če ne bomo na trgu zbrali denarja pred poletjem, ga bomo pač jeseni. Denarja v proračunu ne bo zmanjkalo. Omenjeni program, ki ga pripravljamo, bo obenem služil kot komunikacija do ustanov EU, po drugi strani pa kot naše sporočilo vlagateljem in strokovni javnosti.

Za zdaj so namreč glede Slovenije predvsem ugibanja, mnenja, ocene in celo izmišljotine, ta program pa bo dal neko konsistentnost našemu ravnanju.

Torej obljubljate, da bo program konkreten in verodostojen.

Njegova oblika bo takšna, kot ga Evropska komisija pričakuje, osnova zanj pa bo natančno razdelan in s številkami podkrepljen nabor ukrepov. Na njem se res intenzivno dela. Imamo zelo kratke roke, saj je prišlo do menjave vlade, že pred tem pa so nekatere aktivnosti zastale. Proces smo bistveno pospešili, zato da čim prej dobimo jasno sliko, jasne cilje in prepričljive ukrepe.

Po eni strani govorimo o privatizaciji, po drugi pa napovedujemo državne ukrepe za podporo podjetjem, preko katerih bodo državne banke krepile lastništvo v podjetjih. Ni to nekoliko neusklajeno?

Morda na prvi pogled, a dejansko ne.

Pri zagonu gospodarstva je čas kritična komponenta, zato je treba ukrepati hitro. Najbolje bi bilo, če bi lahko eno podjetje privatizirali, zato da bi kupnino lahko porabili za reševanje drugega. Tega si ne moremo privoščiti, saj to traja predolgo.

To se je poskušalo že v preteklosti. Poglejmo primer lanske dokapitalizacije NLB in vzporednega poskusa iskanja novega lastnika. Če bomo pri reševanju gospodarstva čakali, da prej privatiziramo, ne bomo imeli več ničesar za rešiti.

Na drugi strani pa je treba dati tudi močno zavezo o prihodnji privatizaciji. Moje pravilo je, da toliko sredstev, kot jih bomo namenili za zagon gospodarstva, v drugem koraku s privatizacijami dobimo nazaj in tako znižamo javni dolg. Tu pa čas ni več kritičen element, temveč je bistvena višina izplena pri prodaji.

Privatizacija torej da, a ne na vrat na nos in ne za vsako ceno.

Vendar pa je vmes treba zagotoviti potrebna finančna sredstva?

To financiranje bomo zmogli. Veliko te naloge lahko naredi že bančni sistem, ko začne spet delovati normalno. Pomembno je, da se začne bančno-gospodarski motor spet vrteti in nato bo poganjal samega sebe. Ključno je, da zastavimo prve korake. Vsak naslednji korak bo lažji. To je tako kot pri kolesu. Najtežje ga je pognati, ko pa dobi nekaj momenta, je bistveno lažje.

Vedeti pa morate tudi, da vsi ukrepi za sanacijo bank in pomoč podjetjem ne bodo imeli takojšnjih učinkov na primanjkljaj in dolg.

A kako bodo banke pomagale sodelovati pri tem zagonu, ko pa rešujejo svoje težave?

Veliko denarja je že zdaj v sistemu, a nekatere banke so zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti omejene pri kreditiranju. Na drugi strani pa je treba razdolžiti podjetja, saj se ta ne morejo zadolževati. Zato je treba za sprostitev finančnega krča ukrepati na strani ponudbe in povpraševanja po posojilih.

Banke in podjetja se morajo dogovoriti o dolžniški razbremenitvi, država pa je lahko pri tem katalizator. Pričakuje se, da bo država rešila vse. Ne gre za to. Država lahko ta proces pospeši, pri tem pa mora jasno povedati, kakšna bo njena vloga.

Ključno je, da rešujemo perspektivna podjetja z dolgoročno vzdržnim poslovnim modelom, ne smemo pa reševati njihovih lastnikov. V drugem koraku se morajo podjetja prestrukturirati, v naslednjem koraku pa nato sledi privatizacija.

Ko se rešuje podjetje, mora obstajati tudi delitev bremen. Celotnega bremena ne more nositi država. S tem se tudi pričakovanja spravijo v realne okvire.

Svoje morajo najprej prispevati lastniki, nato banke in kot tretje dobavitelji in zaposleni. Pri sodelovanju države mora biti ta delitev bremen jasna in učinkovita. Na koncu bo morala te oblike državne pomoči tako ali tako odobriti Evropska komisija.

Državna pomoč mora biti enkratna in mora predstavljati dolgoročno rešitev. Nadzor nad programom prestrukturiranja mora biti dober. Imeti je treba tudi zelo jasen srednjeročni načrt izstopa iz teh podjetij.

Kakšna orodja ste si zamislili? Bo šlo za novo jamstveno shemo?

O konkretnih orodjih še ne bi želel govoriti, saj so primeri od podjetja do podjetja drugačni. Imeti moramo nabor orodij, da bomo lahko v vsakem primeru učinkoviti. Nekatere stvari se bodo posplošile, nekatere pa bodo prilagojene specifikam posameznih podjetij.

Zelo učinkovito orodje je slaba banka oziroma Družba za upravljanje terjatev bank. Je sorazmerno prožna in učinkovita oblika ter predstavlja dobro izhodišče tudi za pomoč gospodarstvu.

Banka Slovenije je opozorila, da čaka na aktivnejšo vlogo države pri reševanju podjetij. Ji lahko to aktivnejšo vlogo obljubite?

Absolutno. To sploh ni vprašanje. Z Banko Slovenije smo že imeli nekaj sestankov in dobro sodelujemo. Imamo podoben pogled na trenutne razmere in potrebo po ukrepanju.

Kako boste pripravili banke do sodelovanja?

Gre samo za dve plati istega problema. V trenutku, ko se neko podjetje nadzorovano in dolgoročno vzdržno razdolži, ne predstavlja več slabe naložbe za banke. Zato se je treba problema lotiti z obeh strani.

Že pri bančni sanaciji v začetku 90. let smo del problema reševali skozi sanacijo bank, del pa skozi sanacijo portfelja njihovih komitentov. Glede tega se razlikujem od predhodnikov. Ne verjamem namreč, da je moč trenutne težave rešiti le s sanacijo bank, temveč je treba sanirati tudi podjetja. Slabo banko pa lahko kot orodje uporabimo za obe nalogi.

Imate dobre sogovornike v upravah bank?

Sogovorniki so dobri. To, da poznam banke, pa je samo prednost.

Kako napreduje operacionalizacija slabe banke?

Neizvršni in izvršni direktorji delajo na tem, da zaživi kot podjetje. Vsebina samega prenosa terjatev pa je zdaj na vrsti in to zdaj usklajujemo.

O datumih za začetek procesa ne bi želel govoriti, je pa to prva prioriteta. Zelo odvisno je od primera do primera, kot pilotski projekt pa vidim reševanje težav Cimosa. Z njim bomo videli, kako takšno reševanje deluje v praksi.

Videli bomo, kakšen bo dogovor bank in podjetja, kako lahko pri tem sodeluje slaba banka in kaj nam sploh omogoča zakonodajni okvir. Na tej podlagi bomo oblikovali orodja za naprej. Videli bomo tudi, kje so pasti in morebitni zapleti, tako da jih lahko odpravimo.

Boste na podlagi teh izkušenj tudi spreminjali zakon o slabi banki?

Ne vidim potrebe po nujnih hitrih spremembah zakona, da bi bil lahko proces operativen. Na daljši rok je sicer nekaj stvari, ki bi jih bilo smiselno popraviti, a s tem zdaj ne mislim izgubljati časa.

Gre na primer za vprašanje petletnega obdobja delovanja slabe banke, ki bi nas lahko sililo k hitrim in prepoceni prodajam premoženja. Razmišljam tudi, ali je 100-odstotno državno lastništvo slabe banke nujno ali bi lahko vanjo vstopili tudi zasebni investitorji.

Boste lahko sodelovali z vsemi direktorji v slabi banki, ki jih je imenovala prejšnja vlada?

Osebno nimam težav z nikomer, ki sodeluje pri tem procesu, in nisem obremenjen s političnimi barvami. Dokler imamo vsi iste cilje, v zasedbi ne vidim problema.

Več iz rubrike Intervju:

"Slovenija ne rabi pomoči"

"Na radiu bom delal do konca življenja"

Primorka, ki raziskuje možnosti zdravljenja raka