Tokrat smo se odločili, da pokopališče prikažemo nekoliko drugače, s pogledom "iz zakulisja". Izbrali smo piransko, ki skriva številna presenečenja in zanimive zgodbe, obenem pa letos beleži visoko obletnico, saj mineva dvesto let od njegovega nastanka ter sto petdeset let od posvetitve pokopališke cerkvice in vhodne veže. Ob tej priložnosti smo se z Alenom Radojkovičem in Aljošo Pucerjem z Okolja Piran pogovarjali o vlogi in pomenu pokopališča za mesto Piran.

Pred dnevi so tam pripravili zanimivo publikacijo, s katero želijo širši javnosti predstaviti pokopališče kot del kulturne dediščine kraja. "Pokopališče je tudi prostor, kjer so zabeleženi zgodovinski dogodki mesta," je namen publikacije razložil Alen Radojkovič.

Ideja se je porodila Aljoši Pucerju, ko je med iskanjem zapisov o piranskem pokopališču ugotovil, da je teh zelo malo: "Nihče ni nikoli pisal o njem. Pri zbiranju nam je priskočila na pomoč gospa Daniela Milotti z Zavoda za spomeniško varstvo."

Staro mestno pokopališče se je stoletja poprej nahajalo v bližini župnijske cerkve sv. Jurija, ob vrtu današnjega Pastoralno kulturnega centra Georgios. Drugo pokopališče naj bi bilo ob cerkvi sv. Frančiška, kjer so nedavno odkrili kar nekaj posmrtnih ostankov. Ugledne piranske družine so si postavljale grobnice v samih cerkvah, med njimi je najbolj znana grobnica družine Tartini v cerkvi sv. Frančiška.

Z Napoleonovim ediktom v začetku 19. stoletja so se morala vsa pokopališča umakniti izven mestnih obzidij. "Pirančani so načrtovali izgradnjo pokopališča »extra muros« že veliko pred tem, okrog leta 1765, vendar so resne priprave stekle šele v prvem desetletju 19. stoletja. Projekt je izdelal Pietro Gregoretti in leta 1812 je bilo novo pokopališče na današnji lokaciji dokončano. Obstoječe piransko pokopališče je eno najstarejših na Obali in ima zelo bogato zgodovino," je o nastanku piranskega pokopališča povedal Pucer.

Po petdesetih letih se je na novem pokopališču že pokazala prva potreba po razširitvi. Istega leta so zgradili tudi vhodno vežo, stanovanje za čuvaja pokopališča ter pokopališko kapelico za izvajanje pogrebnih obredov. Pucer ob tem pove: "Včasih so imeli pokojnika doma, od leta 2000 pa ga je potrebno takoj prepeljati na pokopališče. V Piranu so torej dokaj zgodaj, že leta 1862, razmišljali o tem, da bi mrtve prepeljali v mrliške sobe, in so v ta namen tudi zgradili vhodno vežo."

Posebnost piranskega pokopališča je kostnica, imenovana »L'ossario di Pirano«, ki so jo zgradili leta 1939 za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov. Iz knjige »Registro dell' ossario« lahko razberemo, da je služila svojemu namenu do leta 1963.

"V času Italije je veljalo, da se pokojnike, ki so zakopani v zemlji dlje kot 10 let, ko mine mirovalna doba, prekoplje. To ni veljalo za družine, ki so imele svoje družinske grobnice in grobove in so tudi drago plačevale zanje. Ostale v vrstnih grobovih se je po desetih letih prekopalo. Če so svojci po izteku tega obdobja plačali še za nadaljnjih deset let, so dali posmrtne ostanke v leseno škatlo z imenom, priimkom ter sliko, in jo spravili v kostnico, ki so jo sodeč po rožah odpirali za obiske. Če niso plačali, so ostanke dali v skupno kostnico," je delovanje kostnice opisal Pucer.

Podobne kostnice ni nikjer v Sloveniji, obstajajo samo skupne kostnice, kamor so odlagali kosti vseh prekopanih pokojnikov. Točno število posmrtnih ostankov v piranski kostnici ni znano, saj obstajata dva različna podatka. Po enem naj bi kostnica hranila ostanke 382 pokojnikov, po drugem iz leta 65 pa so jih našteli 206.

O običajih in načinu življenja v preteklosti govorijo tudi sami grobovi, med katerimi izstopajo grobnice najstarejših piranskih plemiških in meščanskih družin: Apollonio, Fonda, Corsi, Viezzoli, Tamaro, Bartole, Bubba, Venier, Petronio, Zarotti, Ravalico, Rota. Najbolj veličastna je leta 1939 zgrajena grobnica – kapela de Castro, najstarejše dokumentirane piranske patricijske družine.

Nekaj grobnic krasijo zanimive kamnite skulpture, ki so jih ustvarili znani kamnoseki. Med njimi sta žalujoči ženski figuri na grobnicah družin Cicogna in Ravalico, bronasta skulptura glave na spomeniku Zacchi ter bronasto doprsje na grobnici Zarotti. Ta so dela neznanih avtorjev, podpisana pa sta velika kamnita skulptura križanega na grobnici Chierego, ki jo je oblikoval Achille Tamburlin leta 1903, in skulptura glave na grobnici Silvia Tamara, ki jo je ustvaril Ugo Cara' okrog leta 1939. Zanimivo nagrobno plastiko predstavlja tudi 15 spomenikov v obliki obeliska. Največji in najbolj ohranjen med njimi je tisti, ki krasi grobnico arhitekta Lorenza Furiana iz leta 1861.

Na piranskem pokopališču se nahajajo tudi grobovi nekaterih znanih osebnosti, ki so si Piran izbrale za svoje poslednje počivališče. Med njimi češki režiser, scenarist in montažer František Čap, slovenski slikarji Zvest Apollonio, Herman Pečarič in Viktor Birsa, italijanski slikar Enrico Fonda, italijanski zgodovinar in pisatelj Antonio Sema, po katerem nosi ime italijanska gimnazija, slovenski kipar Janez Lenassi, italijanska operna pevka Rita Pierobon ter italijanski zgodovinar in pisatelj Diego de Castro, po katerem nosi ime italijanska osnovna šola.

Pokopališče v Piranu je vsekakor vredno ogleda, zato nas je zanimalo, kako pogosto ga obiščejo turisti. "Vedno govorimo o muzeju v Piranu, mandraču ... mogoče bodo naši zgodovinarji začeli govoriti kaj več tudi o pokopališču. Vodiči pridejo do obzidja in jim nato zmanjka časa, tako da na pokopališče ne utegnejo. Za ogled se lahko obiskovalci obrnejo na vodjo pokopališča in če le ima čas, jim ga z veseljem razkaže, posebnega vodiča pa žal nimamo. Trudimo se tudi za vključitev v ASCE – Združenje pomembnih pokopališč Evrope, ki ponuja številne prednosti, od promocije do črpanja evropskih sredstev za obnovo pokopališke infrastrukture," nam je povedal Alen Radojkovič.

Piransko pokopališče je bilo te dni, tako kot vedno v času praznovanja dneva spomina na mrtve, polno ljudi. Svojci so urejali grobove svojih bližnjih, da se bodo danes z obiskom poklonili spominu nanje. Morda si bo kdo izmed njih vzel čas in si ga ogledal tudi kasneje.