Politično voljo za članstvo je Slovenija prvič izrazila leta 1994, od leta 1996 pa si je zanj tudi uradno prizadevala. Na povabilo je upala že na vrhu v Madridu 1997, a je doživela razočaranje.

Po mnenju nekaterih poznavalcev je Nato v Madridu leta 1997 sprejel politično odločitev, ki so jo v največji meri narekovale ZDA. Zavezništvo je na vrhu v Madridu v članstvo sprejelo zgolj Češko, Madžarsko in Poljsko, Slovenija pa se je brez povabila znašla v družbi z Romunijo.

Uradna Ljubljana, ki je bila takrat prepričana, da izpolnjuje vse pogoje za članstvo, je po Madridu zunanjepolitično pozornost od Nata preusmerila k Evropski uniji, s katero so takrat tekla intenzivna pristopna pogajanja. Hkrati se je med Slovenci počasi začela manjšati podpora vstopu v Nato, nasprotniki vključitve pa so postajali vse glasnejši.

V Pragi, ko so v zavezništvo poleg Slovenije povabili še Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško, je bila odločitev o širitvi po mnenju analitikov predvsem posledica terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001 in pritiska administracije takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha.

Čeprav se je pred vrhom v Pragi Slovenija med drugim soočala s kritikami na račun nizke podpore članstvu v zvezi Nato v javnosti, so volivci na referendumu marca 2003 vstop v zavezništvo podprli z okoli 66 odstotki glasov.

Danes država aktivno sodeluje v mednarodnih operacijah in misijah zavezništva. Slovenska vojska je trenutno v največji meri prisotna v operacijah na Kosovu in v Afganistanu.

Kar zadeva obrambni proračun, ta trenutno znaša 1,16 odstotka bruto domačega proizvoda, čeprav je na vrhu v Pragi Slovenija obljubila, da bo že v letu 2008 namenila dva odstotka. A po zatrdilih obrambnega ministra Aleša Hojsa zaveznice razumejo, da Slovenija v krizi zamuja z izpolnjevanjem zavez.

Sorodne vsebine:

Linč rektorja, a ta odgovarja: "Ne poznate stanja"

Tudi otroci na Obali so lačni in brez oblačil!

V Piranu o raziskovanju sveta meduz