Vaš mandat varuhinje človekovih pravic se počasi izteka. Katero je tisto področje, kjer je po vaši oceni prišlo do sprememb na bolje tudi zaradi vaših prizadevanj?

Dejansko je bil narejen premik glede pravic otrok, saj je v tem času prišlo do sprejetja zakona o preprečevanju nasilja v družini. A hkrati smo s tem, ko je bil na referendumu zavrnjen družinski zakonik, dosti varuhovih priporočil tudi izgubili. Vsekakor smo na področju otrokovih pravic intenzivno delovali ves čas mandata in tudi do potankosti izdelali projekt zagovornik - glas otroka, kjer so prvi rezultati že vidni. Glede otrok smo naredili tudi nekaj premikov v smislu zdravstvenega zavarovanja otrok, kjer so naša priporočila vsaj delno upoštevali. Zelo smo se angažirali tudi pri izvedbi državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

Kaj pa področje, kjer ste nad doseženim razočarani in bi si želeli, da bi bilo narejenega več?

Razočarana sem na področju varovanja okolja, kjer smo se zelo angažirali, ogromno stvari preštudirali, priporočali, imeli več kot 20 sestankov s predstavniki civilne družbe, premikov na sistemski ravni pa praktično nismo zaznali. Še ena taka žalostna točka je stanovanjska politika, kjer so tudi vsa naša priporočila dejansko ostala neuresničena in pa seveda področje delovnopravne zakonodaje.

Se je sodelovanje z okoljskim ministrstvom sedaj kaj izboljšalo?

Na formalni ravni se je izboljšalo, se pravi, da odgovore od njih dobimo. Na vsebinski pa se še vedno močno razhajamo. Recimo, še vedno ne vemo, na podlagi kakšnih kriterijev se postavljajo prioritete dela gradbenih inšpektorjev. Če pogledamo Mežiško dolino ali pa Celjsko kotlino, kjer gre za veliko stopnjo onesnaženosti, se stvari ne rešujejo v želeni smeri. V mežiški dolini na eni strani poteka sanacija, po drugi pa se nadaljuje onesnaževanje in se sprašujemo, zakaj se pristojna ministrstva med seboj ne dogovorijo in vsaj teh onesnaževalcev, ki bi jih lahko zaustavili, ne zaustavijo.

Javno ste povedali tudi, da ste opozarjali na revščino in vam niso prisluhnili, pa bi bile lahko stvari drugačne, če bi vam.
        
Maja 2008 smo izpeljali konferenco revščina in človekove pravice, kar kaže, da smo zaznali problematiko revščine v Sloveniji in da smo državo - takratno Janševo vlado - opozarjali, da se mora država na prihajajočo revščino pripraviti na sistemski način. No, takrat je to naše poročanje in priporočanje izzvenelo precej v prazno, celo s pripombami, da pretiravamo, da revščina v Sloveniji ni problem. Zdaj se soočamo s situacijo, ko smo na revščino kot sistemski problem ostali nepripravljeni, ko se družinam za izračunavanje pomoči obračunavajo dohodki iz leta 2010, čeprav so starši recimo že celo leto 2011 brezposelni in podobno.

V kriznih situacijah je običajno večja nevarnost, da se bo povečal obseg kršitev človekovih pravic. Kako varčevati, na drugi strani pa zaščititi pravice ljudi?

Že leta 2010 sem v uvodu letnega poročila postavila vprašanje, ali je Slovenija še pravna država in ali je še socialna država. Da je socialna država, bo zdaj še redko kdo lahko zagovarjal. Nastale so take neenakosti med ljudmi, tako neenak dostop do dobrin, ki naj bi jih zagotavljala socialna država, da se bojim, da smo socialno državo v tistem smislu, kot smo to zapisali v ustavo, za vedno izgubili. Postavlja se tudi vprašanje, ali smo še pravna država. Zdaj beremo, da okrajno sodišče v Ljubljani nima denarja za svoje delovanje. To sama razumem kot dokaz, da je država šla z varčevalnimi ukrepi predaleč in da se tako podirajo tudi temelji pravne države. Menim, da varčevalni ukrepi, ki seveda morajo biti, ne bi smeli tako množično in tako globoko prizadeti družin, posebno me skrbi za otroke. Otrokom s takšnim varčevanjem jemljemo prihodnost. S tem, ko jih njihove družine ne morejo podpirati v šolanju, te otroke odrivamo na rob družbe in to me v srednjeročnem časovnem obdobju najbolj skrbi.

Se je na vas kdo obrnil s kakšnim tovrstnim konkretnim primerom?

Seveda, imamo precejšen porast zadev s področja sociale. Ljudje nam z dokumenti dokazujejo, da s plačo ne zmorejo pokriti niti osnovnih stroškov za preživetje družine. To se nam zdi res alarmantno.

Katere skupine so tiste, ki so v krizi najbolj ogrožene?

Najbolj ogroženi so starejši, ki živijo sami v svojih gospodinjstvih. Pri njih je življenjski standard drastično padel, kar se bo posebej pokazalo pozimi, ko ne bodo imeli dovolj denarja za kurjavo.

Kaj lahko kot varuhinja naredite pri takih v takih primerih?

Varuh nima izvršilne moči, prizadetim ne moremo pomagati neposredno, jim na primer odobriti denarne pomoči. Naša moč je predvsem v opozarjanju odgovornih. Seveda gre za priporočila, ki niso neposredno izvršljiva. Državni zbor bi moral letna poročila varuha in sprejeta priporočila pravzaprav vzeti kot osnovo za svoje delovanje na področju varovanja človekovih pravic, a žal se to ne dogaja prav pogosto.

V DZ se ravno sedaj zapleta ob obravnavi poročila varuha za lani. Kako vi gledate na to dogajanje in tudi na splošno na sodelovanje z DZ?

Takoj ko je bil izvoljen sedanji sklic DZ, sem vodje poslanskih skupin pozvala, da bi se srečali. No, odziv smo dobili le od Nove Slovenije. Ta skromen začetek se na žalost kasneje ni razvil v kakšno bolj intenzivno sodelovanje. Na zadnji zaplet v DZ lahko gledamo z več plati. Na eni strani ga je možno razumeti kot nesporazum med člani komisije ali pa če hočete nagajanje predsednici le te. Lahko pa je v ozadju ideja, da se z obravnavanjem poročila v DZ čim bolj zavleče, kajti moj mandat se februarja izteče in potem ga ne bi mogla osebno predstaviti tam. Tretji pomislek je vsebinski, ko se ta priporočila, ki smo jih s sodelavci napisali s točno določenim namenom, spreminjajo tako, da se tega namena ne da več niti prepoznati, kaj šele mu slediti. Ampak na to kot varuhinja nimam nobenega vpliva, DZ je pri sprejemanju priporočil povsem neodvisen.

Kako pa bi bilo mogoče okrepiti moč varuha?

Ocenjujem, da spremembe zakona o varuhu človekovih pravic niso potrebne, saj so naša pooblastila primerljiva s pooblastili podobnih ombudsmanskih institucij v Evropi. Kar bi kazalo spremeniti, pa se ne da urediti z zakoni, je odnos državnih institucij in državnih funkcionarjev do dela varuha tako, da mu dajo primerno težo. Opažam tudi, da so naša, torej varuhova sporočila redkokdaj osrednja tema medijskega poročanja. Želim si, da bi mediji z naslednjim varuhom bolj konstruktivno pristopili k skupnemu delovanju pri varovanju človekovih pravic.

Odločili ste se, da ne boste kandidirali za nov mandat. Ste pa rekli, da bi se še videli na nekem mestu na področju človekovih pravic. Kje se potem vidite po izteku mandata, če vas dobro razumem, še nimate neke začrtane poti?

Zaradi opravljanja funkcije sem izgubila zdravniško licenco in najprej se jo bom potrudila dobiti nazaj. Funkcija, ki ste jo omenili, pa je vezana na možnost, če se bo seveda ponudila, za delo v nacionalni instituciji na področju varovanja človekovih pravic. Slovenija takšne institucije nima, sem pa direktorju Agencije EU za temeljne pravice ob obisku v Sloveniji predlagala, da bi agencija ustanovila svoje podružnice v tistih državah EU, ki nimajo nacionalnih institucij za človekove pravice.

Na poziv predsednika republike za predlaganje kandidatov za novega varuha je prispelo več kot 20 predlogov. Zakaj je po vašem tako veliko zanimanje za to funkcijo?

Mislim, da so med temi imeni, vsaj tako je zaslediti v medijih, ljudje, ki zelo tankočutno opažajo, da so pravice ljudi kršene in hkrati mislijo, da bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi vplivali na to, da bi bilo takšnih kršitev manj. To se mi zdi edini razlog za tako veliko število prijav.

Predsednik republike je že povedal, da v času pred volitvami ne bo predlagal nobenega kandidata. Se vam zdi to smotrno?

To se mi zdi zelo smotrno. Sam proces izbiranja varuha je v naši državi precej poseben. To je edina funkcija, za katero se zahteva 60 glasov poslancev in prav se mi zdi, da tisti, ki bo izvoljen za predsednika republike, dejansko predlaga tudi varuha, saj bosta velik del mandata sodelovala.

Kakšna je vloga predsednika republike na področju varovanja človekovih pravic?

Veliko vlogo vidim predvsem v podpori varuhu, da predsednik svojo besedo, svojo avtoriteto, svoj glas zastavi v javnosti in opozarja na tiste najhujše ali pa najbolj množične kršitve človekovih pravic, ki jih varuh pri svojem delu ugotavlja. Mislim, da bi ravno povezava med predsednikom republike in varuhom človekovih pravic morala ljudem, ki odločajo, se pravi izvršilni in zakonodajni veji oblasti, dati jasen signal o tem, kaj je treba spremeniti. V to povezavo pa je treba vključiti tudi ustavno sodišče, ki je najvišji formalni varuh človekovih pravic.

Koliko pa je funkcija varuha na udaru vsakokratne politične oblasti?

To je povezano s tem, koliko je varuh kritičen do aktualne oblasti. Če svojo nalogo dobro opravlja, mora biti kritičen - kritizirana oblast pa verjetno ne bo naklonjena izboru nekoga, ki jo kritizira. Velja, da dober ombudsman težko ponovi mandat, saj ta izpostavljenost prinese po eni strani nekaj zamer na osebnem nivoju, na drugi strani pa percepcijo o delovanju določenega varuha skozi medije, ki imajo veliko možnosti, da ustvarjajo javno mnenje o njem ali njej.

V času te vlade so bili ukinjeni nekateri uradi, za verske skupnost, za enake možnosti. Ste morda kaj spremljali, se v praksi kažejo kakšne posledice?

Kar zadeva urad za verske skupnosti, pravzaprav nimamo pobud, ki bi nam dale signal, ali je sedaj boljše ali slabše. Pač pa je ostalo nerešeno vprašanje preprečevanja diskriminacije v Sloveniji. Zagovornik načela enakosti nima primerne pozicije in s tem, ko je sedaj nekje v pisarni enega ministrstva, seveda ne moremo govoriti o njegovi neodvisnosti, hkrati pa tudi ne more delovati tako, kot mu nalaga zakon. Ne bi pa mogla reči, da je to povezano z ukinitvijo urada. Ko gre za zagovornika načela enakosti, namreč njegov položaj že prej ni bil ustrezno rešen in smo na to več let opozarjali. Njegova sedanja pozicija pa je še najbolj neugodna od vseh možnih, ki so bile na razpolago doslej.

Pripravlja se zakon, na podlagi katerega bo mogoče izplačati odškodnine izbrisanim. Zakaj se po vašem mnenju tega zakona ni pripravilo prej in se je čakalo na odločbo evropskega sodišča?

Ne želim ugibati o motivih politike, da je v preteklosti ravnala, kot je. Prav tako bo težko z gotovostjo reči, zakaj so z zakonom za uravnoteženje javnih financ naredili tak razdor med upokojenci, saj so bile na voljo tudi drugačne opcije. Zdaj so na eni strani prizadeti upokojenci, na drugi pa tisti, ki so tega dejstva veseli, in čutijo to kot neke vrste izravnavo krivic od prej. Vendar moramo vedeti, da vsak poskus izravnave krivic ustvarja nove krivice in treba je paziti, da je ustvarjanje teh novih krivic čim manjše. Zato upam, da bo vlada čim prej sprejela načrt o tem, kako bo izplačala odškodnine izbrisanim in tudi, da do podobnih množičnih kršitev človekovih pravic v Sloveniji ne bi več prišlo.