Zaposleni iz vrst lipiškega in portoroškega salona na oddelku živih iger so konec aprila prekrižali roke, ker jim je uprava dolgovala celoten regres iz leta 2011 in del regresa iz leta 2010 v znesku okoli 900 evrov na delavca ter del ene od plač iz leta 2009 v znesku okoli 400 evrov na delavca. Stavka je trajala 16 dni od konca aprila do prve polovice maja. Preostala dva sindikata, ki predstavljata blagajnike in zaposlene na igralnih avtomatih, pa sta stavko po izplačilu plač odpovedala.

Tomaž Krajnc, predsednik uprave Casinoja Portorož, ki je sicer v postopku prisilne poravnave, je na današnjem naroku spomnil, da je imela družba v tistem času blokirane račune in zato ni bila v stanju izpolniti stavkovnih zahtev. "Sindikati so vedeli, da zahtevajo izpolnitev nečesa nemogočega," je poudaril.

Potem, ko so izpolnili eno od zahtev in izplačali marčne plače, sta dva od sindikatov s stavko prenehala. Preostala sindikata pa sta s stavko nadaljevala, kar je prineslo od 300.000 do 500.000 evrov neposredne in preko milijon evrov posredne škode, saj so gostje mislili, da je z družbo konec, je pojasnil Krajnc.

Na vprašanje sindikalnega zagovornika Ivana Ravbarja je Krajnc priznal, da je Casino Portorož tedaj tako kot celotna panoga beležil upad realizacije in prihodkov, vendar je bil upad pred stavko "normalen" oziroma primerljiv z upadom pri drugih akterjih v igralniški panogi.

Krajnc je sicer izrazil prepričanje, da je bilo nadaljevanje stavke s strani dvojice sindikatov povezan s pripravo načrta presežnih delavcev, saj je bilo tedaj že jasno, da bo večina presežnih delavcev prav iz vrst zaposlenih na oddelku živih iger.

Predsednik lipiške sindikalne enote Mirjan Ražman pa je pojasnil, da se je program presežnih delavcev znašel na mizi, čeprav ni bil med stavkovnimi zahtevami, vendar le kot eden izmed več predlogov, po katerem bi stavko pod pogojem, da vodstvo družbe počaka z izvedbo programa presežnih delavcev, zaključili takoj. Sicer pa je Ražman izpostavil, da delodajalec vse do danes ni izpolnil zavez, ki so bile predmet sporazuma o koncu stavke.

Stavka je poteka na delovnih mestih, stavkajoči pa v ničemer niso ovirali tistih delavcev, ki so želeli delati, je še navedel Ražman. Krajnc je namreč omenil, da je bil vsaj en primer, ko je bil delavec, ki je želel delati, deležen groženj od enega izmed stavkajočih, vendar je Ražman kategorično zavrnil, da bi stavkajoči komur koli grozili.