Župan, kaj vam pomeni Piran?

Piran je zame najlepša občina v Sloveniji, ker je v svojem bistvu zelo raznolika, zato tudi pravim, da gre za pravi biser. Če začnemo pri samem mestu, ne glede na to, iz katerega zornega kota ga pogledamo, lahko rečemo samo “uau”. Potem je tukaj Portorož, mondeni kraj s hoteli, pravo zabavišče. Pa Lucija, spalno naselje, kjer tudi sam stanujem, s krasno marino in formo vivo. Če gremo še nekoliko dlje, proti Sečovljam, so tam soline, ki me vedno spomnijo na Toneta Pavčka, ki je tam dobival navdih, in tudi sam ga velikokrat poiščem ravno v solinah. In nato še Dragonja in ruralni griči z zalednimi vasmi, spet nekaj drugačnega, enkratnega. Zame je to občina, ki ponuja bogastvo in krasne ljudi in lahko povem, da sem srečen, da sem pristal ravno tukaj, v tej občini.

Rodili ste se v Gani, pot pa vas je zanesla v Slovenijo. Nam lahko na kratko orišete svojo zgodbo, kako ste prišli v Slovenijo in v Piran?

Slučajno, vse se je zgodilo po velikem naključju. Ko sem bil še študent, je Gana preživljala zelo turbulentno obdobje, na oblasti je bila vojaška hunta, študentje smo velikokrat protestirali in celo zavzeli univerzo, zato je prišel čas, ko sem praktično moral iz države. Edina možnost, ki sem jo imel, da bi lahko hitro "zbežal", je bila Jugoslavija. Tedaj si nisem želel iti, ker je šlo za socialistično državo. Sem pa srečal enega gospoda, ki je ravno tako študiral v Jugoslaviji in me je prepričal. Dobil sem štipendijo, nisem vedel, kam bom šel, pričakoval sem, da bom ostal v Beogradu ali morda v Zagrebu, enem od dveh mest, ki sem ju poznal. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Bil je 4. november leta 1977. Prišel sem v Beograd v sandalih in v zelo lahkih oblekah. In prav tisti dan je padlo ogromno snega. Mrzlo je bilo, moja prtljaga je končala v Kanadi. Bil sem brez vsega. Takrat smo prišli štirje ganski študentje in na letališču nas je sprejel gospod. Vprašal je, kdo je Bossman, in ko sem se javil, je dejal, vi greste v Ljubljano.

Tega pa si tedaj niste ravno najbolj želeli?

Nikoli nisem slišal za to mesto. Hotel sem se vrniti nazaj v Gano. Nakar je ta gospod povedal, da gre za mesto v Jugoslaviji, ki leži v najbolj razvitem delu države, da je blizu Italije in Avstrije. Pozval me je, naj grem tja vsaj za nekaj mesecev in mi obljubil, da se bom lahko po želji vrnil v Beograd ali odšel v Zagreb. Naslednji dan sem šel na vlak in zjutraj sem prišel v Ljubljano. Stopil sem z vlaka in se zaljubil. Ljubljana je zelena, čista, popolno nasprotje tedanjega Beograda. Takrat se je vse začelo, jezikovni tečaji, sprejemni izpiti za medicino. Med študijem pa sem spoznal tudi svojo ženo.

Ste kdaj razmišljali o vrnitvi v Gano?

Vsekakor. To je bila moja želja. Ženo sem prepričal, da greva tja po študiju, vendar sva tedaj ugotovila, da bi bilo dobro, če bi dobila nekaj prakse. V Piranu, turističnem mestu, so iskali zdravnike, ki govorijo več jezikov. Prijavil sem se in dobil zaposlitev. Nato, ko sva se želela zares vrniti v Gano, je žena zanosila, zato smo se odločili počakati še dve leti. Po dveh letih je ponovno zanosila in smo spet počakali dve leti, nato pa je nekako padla odločitev, da definitivno gremo. Pirančani so me tedaj prosili, naj ostanem, naj si kariero naredim tukaj in to je nekako prevesilo mojo odločitev, ostal sem v Sloveniji.

Obžalujete kdaj to odločitev?

Ne, ne obžalujem. Živim v krasnem kraju, seveda kdaj pa kdaj tudi mene popade domotožje, z rojstnim krajem je človek vedno posebno povezan. Mislim pa, da sem tukaj dosegel nekaj, česar si na začetku nisem niti predstavljal, da mi bo uspelo. Pri tem pa se zahvaljujem Pirančankam in Pirančanom za potrpežljivost (smeh).

Po poklicu ste zdravnik, te prakse še niste opustili. Kaj vas je pognalo v politiko in kaj se počutite bolj – politik ali zdravnik?

Še vedno grem vsaj enkrat tedensko v ambulanto. Jaz sem zdravnik, od glave do peta. Politika je … (daljši premor) … politika je hobi. Nisem tipičen politik, zato tudi imam določene težave. Delujem pa tako, da nikogar ne morem dati v kalup. Pripravljen sem sodelovati z vsemi.

Kot temnopolt župan ste ponesli ime Pirana daleč v svet, ker se je zgodil nek precedens. Luči svetovnih medijev so bile uprte v vas. To se je dogajalo v začetku mandata, se to še vedno ponavlja?

To se še vedno nadaljuje. Sem slovenski predstavnik v komiteju za regije EU in še vedno mi kolegi čestitajo za zmago, dve leti po volitvah. Še vedno me vabijo na obiske. Odkar sem župan, smo dobili izredno veliko število prošenj za pobratenje z nekaterimi občinami. Še vedno me sprašujejo za intervju, sam pa bom to s pridom izkoriščal za promocijo Pirana in Slovenije.

Ste imeli v Sloveniji kadarkoli težave zaradi barve kože? Je pri nas veliko rasizma, ali veljamo za strpno družbo?

Ko sem prišel v Jugoslavijo, so bile težave. Grdih izpadov ali izbruhov sicer nisem doživel, morda zato, ker opravljam poklic, ki je v družbi cenjen. Sicer pa so vedno bile kake opazke, sam pa sem tudi zelo miren človek in to je najbrž pripomoglo k temu, da na take provokacije nisem reagiral.

Funkcijo župana opravljate že skoraj dve leti. V začetku mandata ste večkrat dejali, da se na vse šele privajate. Ste sedaj osvojili že vse veščine, kako se počutite v tej vlogi?

Mislim, da sem se privadil. Potreboval sem eno leto, to mislim, da vsak potrebuje, da spozna okolje, kako občina funkcionira, da spozna svoje sodelavce.

Na katere izpeljane projekte ste najbolj ponosni, kaj ste si želeli, pa vam ni uspelo uresničiti?

Vedno sem zagovarjal, da si ne moremo zatiskati oči pred socialnimi stiskami ljudi. Menim, da smo dolžni pomagati, zato sem ponosen, da smo za socialno šibke uvedli bone za topli obrok. Druga stvar je projekt hišni mojster, s katerim prav tako pomagamo starejšim in tistim z manj denarja. Če občina lahko pomaga, je prav, da to tudi stori. So pa tudi druge stvari, ki se ne vidijo. Govorim o gradnji kanalizacije in vodovodnega omrežja. Ljudje pri nas pa radi nekaj vidijo, recimo neko novo zgradbo. A za to bo še prišel čas. Sedaj smo zaključevali investicije, ki jih je začel moj predhodnik, kot so mandrač in Obalne galerije, sedaj pa bom lahko začel tudi s svojimi projekti.

Kaj želite doseči do konca mandata, katere projekte želite uresničiti?

Spremenili bomo center Lucije, to je zelo velik projekt. Želimo, da to ne bi bilo več le spalno naselje, ampak naselje, ki živi. Z novim zdravstvenim domom, trgovskim centrom in vodnim parkom pri avtokampu. V Portorožu bomo uredili Kaštel, degradirano območje, ki mora biti sanirano, poiskati moramo tudi nove vsebine za Portorož. Čaka nas tudi izjemno pomemben projekt skladišč soli. Sedaj finaliziramo dogovor, da bi od Droge Kolinske dobili nazaj te prostore, nato se bodo začeli idejni projekti, kaj tja umestiti. Urediti bo potrebno tudi Jernejev kanal, vendar gre za večplasten problem. Poiskati moramo namreč investitorja, saj gre za naložbo, vredno 15 milijonov evrov. Tu bo še nekaj časa trajalo, da bomo prišli do zaključka.

Volitve bodo na sporedu čez dve leti. Se boste potegovali za nov mandat?

Vsekakor razmišljam o tem. Pred letom dni bi bil odgovor ne, danes pa razmišljam, da bi moral dobiti še en mandat, da zaključim svoje projekte. Pravijo pa, da je en dan v politiki zelo dolg, tako da bomo videli, kaj vse se bo še zgodilo.

Se vam morda zdi, da vam občinski svet ne sledi več kot na začetku? V mislih imam imenovanje direktorja Pomorskega muzeja.

Mislim, da svetniki včasih preveč razmišljajo s srcem in ne z glavo. Ne želim biti žaljiv, a ocenil sem, da je najboljše imeti strokovnjaka na čelu muzeja, takega z močnimi referencami, nekateri pa so želeli domačina za vsako ceno. Šlo je zgolj za to.

Vedno poudarjate, da mora biti glavno vodilo dialog. Kakšen dialog imate s koprskim in izolskim županom?

Moram reči, da zelo dobro sodelujemo. S skupnimi močmi nam gre boljše, dobivamo se tako neformalno kot tudi formalno, saj se zavedamo, da smo skupaj močnejši.

Ko smo že pri županih, ali je res Franc Kangler, potem ko vas je vprašal, kje ste se rodili in ste vi odgovorili "v Gani", dejal, da ne želi ugibati?

Res je (smeh). Bili smo na kosilu. Vprašal me je: "Peter, kje si se ti rodil?" Odgovoril sem, da v Gani. Pa me je še enkrat vprašal in jaz sem še enkrat odgovoril, da v Gani. Potem mi je rekel, da ne bo ugibal in naj ga ne zafrkavam in mu povem, kje sem se rodil (smeh). Še enkrat sem povedal, da v Gani in nato je razumel. Vsi prisotni so slišali in vedeli za kaj gre in se pošteno nasmejali. Tudi sam je potrdil, da je bilo to res.

Kakšni so vaši osebni cilji v politiki. Razmišljate o tem, da bi se vključili tudi v državno politiko?

Ne, moja želja je, da prvi mandat uspešno zaključim, nato morda razmislim o drugem. Zaenkrat nimam ambicij, da bi šel na državno raven.

Smo tik pred praznikom občine Piran. Kakšna je vaša misel ob tem, kaj bi želeli sporočiti občanom?

Sporočiti jim želim, da res živimo v zelo težkih, kriznih časih. Vendar kljub temu ne smemo obupati. Nikoli. Živimo v kraju, kjer je še vedno možno uspeti. Vsak mora poiskati svojo smer in v občini Piran jo lahko najde. Mislim, da smo nasploh preveč pesimistični, da preveč razmišljamo negativno. Vendar če pogledamo, kaj drugi pišejo o nas, o občini Piran, potem lahko ugotovim, da je to biser. Biti moramo pozitivni in v vsaki situaciji videti kozarec na pol poln.