Amanda Emiko Bible, Američanka z japonskimi koreninami, je pred dobrimi šestimi leti sončno Santa Barbaro v Kaliforniji zamenjala za Koper. Po dveh letih igranja v koprskem klubu je nove športne izzive iskala v Linzu v Avstriji, kjer je s klubom igrala tako v Srednjeevropski ligi kot tudi v pokalu Cev – proti najmočnejšim evropskim odbojkarskim klubom. Po vrnitvi v Koper, kjer je našla tudi svojega življenjskega sopotnika, si je vzela leto pavze, nakar je v letošnji sezoni znova stopila na igrišče ter z domačo okrepljeno ekipo OK Luka Koper dobesedno zablestela. Prvemu mestu v 1. DOL ligi je sledil preboj v finale pokala Slovenije, v okviru katerega jo skupaj s soigralkami že v soboto, 17. januarja, čaka težka tekma proti Calcitu iz Kamnika.

Leto ste sezono začele odlično, praktično ves čas ste na prvem mestu 1. DOL lige. Kaj je bilo odločilno za tovrsten preskok?

Kaj se je spremenilo v teh letih, je težko reči. Ko sem v Kopru igrala pred leti je imel klub resnično mlade igralke, Dajana (Lucas op.a.) je bila še mladoletna, prav tako Tina (Kaker op.a.), danes kar težko verjamem, da so tako zrasle in napredovale v sami igri. V tem času, ko sem igrala v Avstriji, so napredovale tako v igri, kot tudi kondicijsko, tako da so danes to močnejše in bolj izkušene igralke. Ključna pa je bila tudi vrnitev Sare Valenčič v domači Koper. Največja prednost te ekipe je, da so igralke po večini domačinke, se poznajo že od nekdaj, od malega igrajo skupaj, kar vpliva na kemijo, na povezanost nas igralk.

Vrhunske rezultate pa ste pokazale tudi v pokalu Slovenije, kjer ste se uvrstile v sam finale. V soboto vas čaka prva tekma proti ekipi Calcita. Kakšna so pričakovanja?

Pred dvema letoma se je Koper v četrtfinalu pokala srečal prav z ekipo Calcita iz Kamnika, s katerimi igramo tokrat v polfinalni tekmi, in na žalost izgubil. Kamnik je bil takrat izredno močen klub, z veliko tujimi igralkami in čeprav smo se dobro držale, jih nismo mogle premagati, tako da Koper dejansko nikoli ni igral v polfinalu. Tako gledano je že to, kar smo dosegle odličen rezultat in občutek je neverjeten. Pred tekmo pa smo seveda vse polne pričakovanj, igramo dobro, to smo dokazale na vseh tekmah letošnje sezone, zato komaj čakamo na "final four". Še toliko bolj, ker smo si finale zaslužile že pred leti, ko smo bile med najboljšimi štirimi ekipami slovenske lige, ampak smo zaradi žreba, ki nam je določil močne nasprotnice, nato izpustile pokalni finale.

Ali upate napovedati, kakšna bo prva tekma?

Mislim, da je to leto bilo res vrhunsko, zadovoljne smo tudi z žrebom nasprotnika, saj mislim, da sva dokaj enakovredni ekipi. Sicer sama ne poznam vseh igralk v njihovi ekipi, saj imajo v svojih vrstah veliko mladih igralk, z nekaterimi bolj izkušenimi pa sem tudi igrala in so dobro pripravljene. Sicer pa mislim, da je strah odveč, saj smo tako kot naše nasprotnice dobro pripravljene, edina naša šibka točka je ta, da doslej nismo igrale s tako močnimi ekipami. Priti moramo samozavestno in začeti igrati na polno.

Lahko upamo na prvo mesto, torej na osvojitev pokala Slovenije?

Seveda, vse je mogoče, to velja še posebej za 1. DOL ligo, pri pokalu pa je malce drugače, saj se igra na izločanje, kar pomeni, da ima možnost napredovanja v finale praktično vsaka ekipa, saj o tem odloča rezultat na posameznih tekmah. Zato se moramo najprej osredotočiti na prvo tekmo s Kamnikom, v primeru zmage pa še vse moči usmeriti v drugo tekmo, ki odloča o zmagovalcu. A kot sem rekla, vse je mogoče.

Kam naprej, po uspešni sezoni?

To je vprašanje za milijon dolarjev (smeh), s partnerjem bi se želela vrniti v Ameriko, od koder sem doma, a nimava še nikakršnih uradnih načrtov, tako da bova videla. Sicer sem svoji družini ob odhodu iz Amerike rekla, da bom v Evropi ostala največ tri sezone, danes, šest let kasneje pa so kar nekako pripravljeni, da se vrnem.

A ostajate kljub temu zvesti odbojki?

V Ameriki ni profesionalne lige, v kateri bi lahko igrala odbojko. Lahko igram rekreacijsko, kar pomeni, če se dejansko odločim za odhod domov, bo letošnja sezona moja zadnja. V kolikor ostaneva, bom seveda še naprej nadaljevala  s profesionalno odbojko.

Poleg lastnih  treningov pa tudi poučujete mlade odbojkarske upe v Kopru. Kakšna je torej perspektiva odbojke v Kopru?

Da, predvsem je zelo zabavno. Sama namreč ne govorim slovensko, one pa so tudi nekoliko slabše v angleščini, a vseeno se imajo punce na treningih dobro, še posebej kul se jim zdi, da je njihova trenerka iz Kalifornije (smeh). Zelo so pridne, delavne in predane odbojki - praktično vse punce, ki jih treniram prijahajo tudi na naše tekme, nas spodbujajo. In ker vem, kako pomembno je v športu imeti nek vzor, svoje soigralke spodbujam, da bi vsaj enkrat tedensko prihajale na treninge mlajših deklet in jim pomagale.  Glede perspektive pa toliko, mislim, da je Dušan Kušar opravil veliko delo z najmlajšimi deklicami, jim da neko zdravo osnovo, in nekatere med njimi že nizajo prve rezultate. Je pa pri teh letih precej težko oceniti, punce se še iščejo. A večina rada hodi na treninge, tudi trikrat tedensko in te si tudi želijo igrati.

Kako pa je s Slovensko odbojko, ali lahko primerjate, glede na vaše izkušnje, kakovost naših igralk in klubov z Evropo?

Glede na to, kako majhna je Slovenija, je odbojka precej na nivoju. Nekaj slovenskih igralk igra tudi na ameriških univerzah in so resnično dobre, kar je še dokaz več, kako dobro osnovo imajo .  Prav tako pa je veliko slovenskih odbojkaric in odbojkarjev, ki igrajo po različnih evropskih klubih in so zelo uspešni. Če primerjam z Avstrijo, kjer ni nikakršnih omejitev, koliko tujcev ima lahko posamezni klub, kar slednji seveda izkoriščajo. To pomeni, da v njihovih klubih igrajo številni Američani, Srbi, Romuni in drugi, posledično pa njihovi domači igralci niso tako dobri in izkušeni, kot so odbojkarji v Sloveniji.