Eric Asimov opisuje slovenska vinorodna območja in veliko prostora nameni predvsem goriškemu območju in Goriškim Brdom, "zemlji, na kateri so se borili stoletja" in zaradi česar je "zavezanost zemlji verjetno vcepljena v ljudi". "Kljub političnim in družbenim pretresom pa so bila vina konstantna," opisuje.

Pojasnjuje, da so vina iz Brd precej podobna tistim z italijanske strani meje, na katero sicer zdaj spominjajo le še prazne stražarnice. Vina so podobna tistim iz Furlanije-Julijske krajine, "čeprav so tudi povsem slovenska".

"Ob Primorski se vinska industrija razvija tudi v Podravju na severovzhodnem koncu države in v Posavju na jugovzhodu. Vina tu so drugačna od tistih na zahodu, večinoma so narejena iz drugih sort grozdja in z drugim stilom. V Sloveniji delajo veliko rdečih vin, a je bela precej lažje najti," je opisal Asimov.

Slovenska vina je s kolegico spoznaval na pokušini približno 20 primerov belih vin v štirih newyorških restavracijah. "Kot je običajno pri tovrstnih pokušinah, sva pričakovala nabor različnih stilov in vrst vina in nisva bila razočarana. Nekatera so bila bistro moderna, ne toliko drugačna od množičnih italijanskih vin. Druga pa so bila povsem drugačna, v stilu Brd," je opisal izbor.

Med štiri najboljša je uvrstil vina, izdelana po starinski tehniki, ki je bolj tipična za rdeča vina. Navdušil se je predvsem nad maceriranimi vini, ki jih še nekaj časa pustijo na lupinah grozdja, kar da vinu posebno teksturo in značilno barvo roseja ali jantarja.

Tovrstna "oranžna vina" pridobivajo na priljubljenosti in so všeč tudi Asimovu, čeprav, kot opozarja, je tudi tu kot povsod drugod mogoče najti dobre in slabe primerke.

Sorodne vsebine:

"Če prinesemo domov medaljo, se mi bo utrgalo!"

Petkov 'regalin' dneva podarja galerija Žbona!

Mesto, ki ne spi: izjemna Barcelona