Ali Žerdin, sedaj urednik Sobotne priloge Dela, je bil do začetka leta 2011 odgovorni urednik časnika Dnevnik. Z novinarskim delom se je začel ukvarjati ob začetku študija sociologije na današnji FDV. Po krajšem sodelovanju s študentsko Tribuno je začel delati v aktualno-politični redakciji Radia Študent, leta 1989 je postal novinar tednika Mladina. Po letu 1990 se je ukvarjal pretežno s poročanjem o notranji politiki, od leta 1997 je bil namestnik odgovornega urednika tednika Mladina. Od leta 1997 redno sodeluje z eno največjih globalnih agencij, Associated Pressom. Raziskovalno se je ukvarjal z omrežjem slovenske ekonomske elite, zlasti z vprašanjem, kako na to omrežje vpliva sprememba politične elite. Leta 2008 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije in uredil spletni portal slovenskapomlad.si.

Žerdin v knjigi ugotavlja, da lahko tisti, ki imajo oblast, v veliki meri določajo strukturo ekonomske moči. In ko politika gospodarstvo obravnava kot vzvod svoje moči, so podjetja poslovno manj uspešna, ljudje pa posledično živijo slabše.

Za analizo je Ali Žerdin uporabljal programsko orodje Pajek, ga je "napolnil" z nekaj tisoč imeni ljudi, ki so sedeli v upravah ali nadzornih svetih družb v državni lasti in empirično dokazal, kdo in kje so centri moči. Uvodoma je sicer pojasnil pojme, kot so elita in omrežje, ki sta sicer dobila v slovenskem vsakdanjiku negativen predznak, vendar se z njimi pravzaprav srečujemo vsak dan; vsak ima namreč lastno omrežje prijateljev iz srednje šole, iz katere izmed prvih služb, interesnih dejavnosti, celo družina in sorodniki so neke vrste omrežje, na katerega se lahko tudi opremo v teh težkih časih. Vendar tudi slednje lahko pridobi negativen predznak, ko govorimo o nepotizmu.

Žerdin je pravzaprav primerjal sestavo nadzornih svetov iz okoli 150 večjih podjetij v Sloveniji v treh različnih obdobjih (2004, 2005 in 2009). Da je vzel točno določene letnice ni naključje, saj takrat je prišlo do političnih zamenjav vlad in t. i. političnih cunamijev. Po letu 2005, ko je po dolgoletni vladavini LDS-a nastopil Janša, je prišla približno ena tretjina novih ljudi v nadzorne svete, leta 2009 pa se je vrnila ena tretjina, ki so že bili leta 2004, dve tretjini članov pa so nova imena. Avtor ugotavlja, da naša družba deluje nekoliko atipično, saj običajno ekonomske elite vplivajo na politične oziroma krojijo nacionalno politiko. Vendar je takšna ureditev v zgodovini že obstajala.

Slovenija podobna Benetkam iz srednjega veka!

V srednjem veku so se v Italiji dejansko izoblikovale tri mestne državice, ki so bile zelo uspešne, čeprav so imele popolnoma drugačne politične sisteme. V Genovi so vladali bankirji, ki so narekovali dnevno politiko in financirali vojne in vojske po celi Evropi. To je sistem, iz katerega se je razvil globalni kapitalizem.

V Benetkah je dož vodil ladjedelnico in določal, kateri ljudje bodo lahko trgovali.  "Dal jim je v uporabo sredstva za privaten posel. Ta beneški sistem je dejansko najbolj podoben slovenskemu. Je pa ta sistem že zdavnaj preživet po celem svetu," je pojasnil Žerdin. Državni kapitalizem poznamo še v nekaterih drugih državah, kot sta Rusija in Kitajska. Tretji sistem je sistem, ki se je rodil v Firencah. V Firencah se je bila ostra borba med družinami, v kateri so na koncu prevladali Medičejci. Oni so imeli to navado, da so se poročali z ljudmi, ki so bili vsaj iz druge mestne četrti, poslov pa niso sklepali med sabo, tudi zato, ker sorodnika nisi mogel »stisniti« pri ceni. Tako so dosegali presežke, vlagali v znanost, zavetje in politično vplivnost pa so iskali tudi v Vatikanu. S tem so dosegli, da je relativno majhen kraj postal pomemben v svetu.

Po osamosvojitvi se je bila nekakšna ideološka bitka na ekonomskem polju, v kakšen razvoj bi morala iti Slovenija, na eni strani je bil Jože Mencinger z Markom Kranjcem, kasnejšim guvernerjem Banke Slovenije, na drugi strani pa pomladna skupina, ki so jo tvorili tudi izseljenci, kot je Jože Bernik. Na koncu se je uveljavila usmeritev Janeza Drnovška, ki je izbral neko sredinsko pot, ko so bili še vedno nekateri močni starejši direktorji podjetij, vendar je politika preko KAD-a in SOD-a ohranjala svojo moč.

Minister in obveščevalec v gospodarstvu

"Preveliko vmešavanje politike v poslovanje podjetij je bilo pogubno za slovensko gospodarstvo," je še dejal na predstavitvi Ali Žerdin. Pri tem je omenil primer Andreja Lovšina na čelu Intereurope: "Če nastaviš šefa nekdanje obveščevalne službe za šefa Intereurope – to ne gre! Lahko je dober za preštet sovražnikove puške ali za kaj izvedet, ne pa za vodenje tako velikega podjetja."

Podobno je razložil tudi težave, ki jih je nakopala politika primorskemu gospodarstvu, ko je takrat Igor Bavčar prevzel vodenje Istrabenza. V času tranzicije je Bavčar na študentski Tribuni deloval bolj kot nek "razbojnik", kasneje so ga opazili v ZSMS in ga vključili v delovanje, saj so želeli nekaj "sveže krvi". Bavčar je pridobil nekaj socialnega kapitala, ko je organiziral neko odmevno konferenco o ekologiji, kasneje pa je to nadgradil z vodstvom odbora človekovih pravic, kjer je pritegnil 100.000 ljudi na ceste, ko so aretirali Janeza Janšo.  S tem je pridobil nek politični kapital, vendar je na volitvah leta 1992 pogorel in se priključil LDS. Sprva je bil notranji minister, kasneje pa minister za evropske zadeve v Drnovškovi vladi. "Ta politični kapital je skušal nato pretvoriti v ekonomski kapital, kar pa se mu ni povsem izšlo," je razložil Žardin.

Šuligoj je Žerdina vprašal tudi, ali ni bila naveza Bavčar−Šrot najbolj fatalna za slovensko gospodarstvo. Žerdin mu je odgovoril, da sta se dejansko ta dva gospoda tudi srečala leta 2005 na Gregorčičevi ulici v Ljubljani. Tema pogovora je bila, kako bo tedanji Mercator nastopil na Balkanskem trgu …

Sorodne vsebine:

50 odtenkov sive in Hitler

Šanghaj: Ploskali že ob odjavni špici

November, mesec glasbe