Do Gregoričeve hiške med oljkami vodi potka skozi prekrasen oljčni nasad in že ob samem sprehodu sem začutila, da bo tokratni pogovor nekaj posebnega. Res je, kar je kasneje povedal tudi Gregorič, da se v takšnem okolju ljudje počutijo povsem drugače, se sprostijo in začutijo neko dodano vrednost, nek mir in harmonijo. Lahko bi rekli, da v takšnih trenutkih pride do izraza misel, da ni pomemben cilj, ampak pot. Ob koncu oljčnega nasada me pričaka Gregorič. Nasmejan in dobro razpoložen in takoj se mi utrne misel, „saj ne more biti drugače, če več časa preživiš v takšnem okolju“. Takoj ponudi aperitiv in napove, da bomo kasneje nekaj pojedli, "pa še Rudi se nam bo pridružil“, pove z nasmehom. Gre za njegovega dobrega prijatelja, glasbenika Rudija Bučarja.

Začneva se pogovarjati in pove mi, da se je vse skupaj pravzaprav začelo tako, da mu je nono zapustil okoli 30 starih oljk. Sprva je sam posadil 25 sadik, in si rekel, da če mu bo uspelo te vzgojiti bo nadaljeval. Zdaj ima približno 500 sadik. „Ko si sam v oljčniku, ko nekaj delaš v oljčniku, te „skulira“. Že sama oljka ima to moč. Jaz nikoli ne rečem, da grem delati v oljčnik in dokler bo tako, bom to delal. V trenutku, ko bi to čutil kot obvezo, bi prodal. Gre za užitek, seveda se tudi spotiš vmes, ampak si nato nagrajen. Če nekaj delaš z veseljem se pozna tudi na kvaliteti izdelka,“ je pojasnil.

"Za nadimek Jagger, sem se odločil, ker sem rad poslušal Beatle“, pove v smehu. Mislim, da imajo tudi Stonesi kvalitetno glasbo, zato sem se odločil, da tudi olje tako poimenujem.

Nedavno je njegovo olje preko glasbenika Crisa Jaggerja, ki je igral v Žusterni, prišlo tudi do njegovega slavnejšega brata Micka. "Cris mi je namreč zagotovil, da je bratu olje predal. Upam, da ga je porabil, da ga ni dal naprej komu za darilo. Mogoče ga je dal Keithu Richardsu , pa sem tudi zadovoljen. Samo, da ga ni dal McCartneyu“, pove v smehu.

Glede letošnje oljčne letine je pojasnil, da bo zaradi precej hude zime beležil približno 50 odstotni upad v primerjavi z lanskim letom. "Ampak kljub temu je večine oljk obstalo. Na srečo ni bilo deževno in ni pomrznilo. Letos bo sicer upad, ampak vem, da si bodo oljke sedaj odpočile in nam bodo drugo leto povrnile. Sedaj so oljke začele cveteti in se točno vidi, katera ne bo rodila, tiste, ki nimajo nastavkov in cvetov. Letos je zanimivo, saj je ena oljka lahko precej polna, že naslednja pa čisto prazna. To pomeni, da letos sicer ne bo rodila, se bo pa spočila in bo mogoče zato drugo leto toliko bolj obrodila.“

Na manj izpostavljenih legah po naši Istri je situacija sicer boljša pravi in tam morda ne bo niti izpada. Sicer pa je pojasnil, da je z oljkami približno pol leta efektivnega dela, drugo polovico pa se osredotoči predvsem na trženje. "Spomladi strižemo in podobno, sledi košnja, gnojenje, obiranje in čez zimo se najbolj posvetimo trženju, kar je trenutno najtežji del“.

Kakšna glasbena podlaga sodi pod oljko?

Nedvomno je to blues, presenetljivo pove Gregorič. "Ker je oljka tudi takšno drevo, da preživi vse, podobno kot črnci iz Afrike, ki so vse preživeli. Gre za občutek neke vrste žalosti, ki se potem prelevi v srečo. Ni sreče, če sprva ne občutiš tudi žalosti. Tudi oljka je takšna, preživi zimo in je večno zelena“.

Gregorič je tudi degustator oljčnega olja. "Imamo precej dela glede samega izobraževanja ljudi o tem kaj morajo v olju iskati, kakšno je kvalitetno oljčno olje. Že v vonju, dobiš veliko informacij, oceniš denimo sadežnost. Belica ima denimo vonj po sveže pokošeni travi, Leccino po goznih sadežih, odvisno je od sorte in mešanic. Že pri vonju lahko opazimo, če ima olje kakšen priokus pregretosti, to so napake. Pomembne pa so še sadežnost, grenkoba in pikantnost. Ko je vse to harmonično usklajeno in če ni nobenih priokusov pomeni, da gre za ekstra deviško oljčno olje, ki je tudi kvalitetno.

"Imamo tudi samo deviška oljčna olja, ki imajo kakšno manjšo napako, ampak so še zmeraj konzumna. O tistih drugih pa niti ne bom govoril, je pa žalostno da je v raznih supermarketih in na tržišču veliko takšnih olj. Ljudje se tako celo navadijo na to žarkost in mislijo, da je to fino za pit, ampak ta sladkobnost je lahko ravno kontraindikator. Oljkarji preko društva in zadruge izobražujejo te ljudi. Naredilo smo že velike korake, pa vendar imamo še veliko dela", je prepričan.

Kaj pomeni grenkoba pri olju?

"Belica je denimo precej grenka in pikantna, ampak to pomeni tudi, da ima veliko biofenolov, teh pozitivnih stvari, ki jih iščemo v olju. Moramo se zavedati, da olje ni kot vino, ki ga boš pil. Če je izrazito grenka in pikantna belica , pomeni, da tudi zdrži dlje časa in ima po treh, štirih letih še vedno to grenkobo in pikantnost, je še vedno ekstra deviška, Leccino pa moraš skorajda v enem letu porabiti".

"Naša Belica ima te lastnosti in tega se moramo zavedati. Pogosto se ne znamo tudi pred svetom pohvaliti kot bi se lahko. Veliko naših oljkarjev je dobilo tudi zunaj nagrade, sploh v Veroni. Tudi to je dokaz, da v Istri proizvajamo res vrhunsko oljčno olje".

Glede samega izkoriščanja oljkarskega potenciala v turizmu in gostinstvu pravi, da imajo na tem področju v bodoče še precej dela. "Mislim, da se bo nekega dne to tudi premaknilo. Mi bi res lahko bili Toscana, še boljši, samo bolj bi morali sodelovati, tako oljkarji, vinarji in gostinci. Večina oljkarjev danes svoje olje prodaja na sejmih po Ljubljani in celi Sloveniji, lahko bi pa oni hodili sem dol. Če bi bilo to bolj povezano, bi vsi pridobili, oljkarji, vinarji in gostinci. Kvaliteta bi se dvignila".

Kje se ustavi? Zaradi cene?

"Najbolj zaradi cene, oljkarji smo pripravljeni najt skupno točko. Je pa tako, če nekdo pride na brancina in pusti v restavraciji sto evrov, mislim, da ne bi smela biti neka velika težava, če mu zaračunaš še dva evra zraven za olje. In tisti brancin bi še pridobil na kvaliteti. Jaz si ne predstavljam na odličnega brancina politi neko žarko olje".

Kaj vpliva na kvaliteto olja?

"Bolj kot osvetliš drevo, lepše in bolj enakomerno bo dozorevalo. Bolj kot je zaraščeno, več bolezni pride. Zelo pomembna dejavnika sta striženje in čistoča nasploh. Čez celo leto je oljko potrebno negovati, se z njo tudi pogovarjati. Ponavadi, ko končam, ko poberem oljke, grem vedno čez nasad, pa jih malo pobožam in se jim vsako leto zahvalim. Imam ekološko pridelavo".

"Sodelujem z naravo, čez zimo hranim ptičke, tiste koristne. V oljčnik grem pogosto neobrit, da splašim srake, ki niso koristne. Velik dejavnik pa je tudi torklja. Nekaj teh v okolici je res na nivoju. Sploh novejše. Torklja lahko olju res še nekaj doda, celo odlične oljke pa se lahko uničijo, če denimo temperatura pridelave ni prava. Oljke moraš stisniti najkasneje v 48 urah po tem, ko jih pobereš. Bolj kot čakamo s predelavo, večja možnost bo, da pride do napak v olju. Moje olje, vsakič ko ga pretakam, zraven posluša denimo tudi Stonse".

Na koncu pogovora pa je izdal tudi drobno skrivnost. „Če denimo Belico uporabiš za masažo, ima ta vonj po sveže pokošeni travi tudi učinek afrodiziaka.“